S projekcijo filma Pokončna drža (La tête haute) se bo nocoj v Cannesu pričel 68. filmski festival, največji, najbolj bombastičen in najvplivnejši filmski dogodek poleg oskarjev, ki bo v enajstih festivalskih dneh ponudil kopico novih filmov, najboljše med njimi pa tudi nagradil. No, vsaj tiste med devetnajstimi srečneži, ki se jim je uspelo prebiti v tekmovalno sekcijo in tekmo za zlate palme.
Ko je festivalski direktor Thierry Frémaux pred tremi tedni spregovoril na tiskovni konferenci, je najprej poudaril, da se mu zdi letošnja selekcija ne le kakovostna, temveč tudi »drzna«, polna »filmov, ki si upajo«. Potem smo pogledali imena tekmujočih režiserjev in resignirano odkimali – kajpak, konkurenca za zlate palme je znova sestavljena iz prepoznavnih imen svetovnega filma, med njimi jih je vsaj polovica že tekmovala v Cannesu. S čimer ni nič narobe: če bodo veterani prispevali kvalitetna dela (žiriji predsedujeta brata Coen), bomo veseli. O morebitni drznosti selekcije pa bomo obširneje razpravljali, ko bomo videli filme, za zdaj lahko rečemo le, da je Frémaux presenetil v vsaj dveh podrobnostih.
Bolj raznoliko kot lani
Festival bo šele drugič v zgodovini odprla režiserka, Emmanuelle Bercot, pa ne s kakšnim zloščenim, zvezdniškim ali eskapističnim poflom, s kakršnim na Azurni obali tako radi dvignejo zaveso, temveč s trpko socialno dramo o odraščanju. Kar lahko vzamemo za drzno potezo. Druga lepa gesta festivala prihaja z odločitvijo, da so po kdo ve koliko letih (ja, nehali smo šteti) v konkurenco za nagrade spustili celovečerni prvenec, madžarski film Saulov sin (Saul fia) režiserja Lászla Nemesa, ki se neposredno dotika 70. obletnice konca druge svetovne vojne oziroma časa tik pred osvoboditvijo Auschwitza. Če ne za kaj drugega, bo Nemesu treba čestitati za dobro izbiro časa.
Po lanskem izrazito evropocentričnem programu, ki ga je dopolnjevala obilna severnoameriška produkcija, se letos obeta geografsko precej bolj raznolik spored, ne le v tekmovalnem programu, temveč tudi v stranskih sekcijah, kjer se bo trlo azijskega filma. V konkurenci za palme prevladujejo le tri države, Francija s petimi kandidati ter Italija in ZDA s po tremi. Naši zahodni sosedi sploh prihajajo s čarobnim trojčkom (Nanni Moretti, Matteo Garrone, Paolo Sorrentino), ki mu je v zadnjih petnajstih letih uspelo (znova) popularizirati italijanski film, medtem ko se je pri ameriški produkcijski trojki med Gusa van Santa in Todda Haynesa prikradel še kanadski režiser Denis Villeneuve, eno razburljivejših imen severnoameriškega filma, ki se je v zadnjih letih profiliral kot pronicljiv avtor pripovedno ambicioznih in kompleksnih intimnih eposov, med drugim ekranizacije Saramagovega Dvojnika.
Kriza francoske produkcije
Preostale države so prispevale po enega kandidata za palme; izpostavimo zimzelene režiserje, kot so Hou Hsiao-Hsien (Tajvan), Jia Zhang-Ke (Kitajska), Kore-Eda Hirokazu (Japonska) in malo mlajši Jorgos Lantimos (Grčija). Videli bomo tisoč in prvo adaptacijo Macbetha v režiji Avstralca Justina Kurtzela ter selekcijo francoskega art mainstreama, ki – vsaj po sinopsisih in renomeju avtorjev sodeč – ne obeta nič posebnega. Znotraj francoskega filma se zadnjih pet let več kot očitno ne dogaja nič izvirnega, čeprav nas skuša uradni Cannes z (razumljivo) zaščitniškim odnosom do nacionalnega filma prepričati o nasprotnem. Letos se Frémauxov problem z domačo produkcijo kaže tudi v dejstvu, da je na hladnem pustil Arnauda Desplechina in Philippa Garrela, tako rekoč nacionalni svetinji, ki bosta svoja zadnja filma predstavila globoko v opoziciji, znotraj programa Štirinajst dni režiserjev. Večno uporniška sekcija, ki je zrasla na barikadah maja '68, vsaj na prvi pogled ponuja spektakularen cinefilski program, kjer bo široke pozornosti gotovo deležna Tisoč in ena noč, šesturni film v treh delih, ki ga je portugalski maestro Miguel Gomes zasnoval po znamenitih povestih iz islamske zlate dobe.
In preostanek programa? Poseben pogled bo polovično zaseden z azijskimi filmi, med njimi bodo tudi večkratni nagrajenci Naomi Kawase, Brillante Mendoza in Apichatpong Weerasethakul. V to sekcijo smo se skozi stranska vrata prikradli tudi Slovenci; kot manjšinski koproducent smo sodelovali pri hrvaškem filmu Zenit (Zvizdan) Daliborja Matanića, ki se, jasno, dotika nemirnega Balkana. Je na obzorju kakšen škandal? Če bo, ga bomo deležni zavoljo novega filma Gasparja NoéjaLjubezen (Love), ki naj bi po količini nebrzdane spolnosti deklasiral Trierjevo Nimfomanko. Kako razburljivo.