Subversive festival velja za enega najpomembnejših kulturnih dogodkov v celotni regiji, ne le na Hrvaškem. Začel se je leta 2008 kot filmski festival z družbenokritično teoretsko nadgradnjo, ki je pod vodstvom mladega filozofa Srećka Horvata postala osrednji del programa. Horvatov ugled in izjemna podjetnost, blagodejno oplemeniteni z zvezdniškim sijajem njegovega prijatelja Slavoja Žižka, ki je redno gostoval na festivalu, so iz Subversiva naredili neverjetno uspešen in odmeven projekt. Leta 2012 so tako na njem gostovala bombastična imena svetovne humanistike, kot so Terry Eagleton, Gayatri Spivak in Zygmunt Bauman. Leta 2013 sta med gosti izstopala trikratni oskarjevec, režiser Oliver Stone, in voditelj grške Sirize Aleksis Cipras, ki ga je Horvat napovedal kot novega grškega premierja. Po festivalu se je potikal tudi dotični Janis Varufakis, takrat še zgolj besni in navdihujoči profesor ekonomije. Po Zagrebu seveda kroži mit, da sta se Cipras in Varufakis spoznala, politično poročila in tako zasadila trn v oči evropskih voditeljev prav tam – na Subversive festivalu.
Z odmevnostjo pa so prišle tudi kritike, ki so festivalu očitale predvsem to, da si ne more lastiti pozicije »subverzivnega«, če se pojavlja na naslovnicah medijev in ga sponzorirajo korporacijski velikani, kot sta Peugeot in Deutsche Telekom. Bilo je jasno, da bolj ko festival raste, bolj postaja del sistema, proti kateremu se vsaj načeloma bori – včasih niti ne po svoji krivdi, temveč zaradi agresivne medijske spektakulizacije, ki je še tako poglobljene razprave zvedla na gesto golega ekscesa. Leta 2013 je denimo grški tisk povzročil vik in krik zaradi Žižkove izjave, da bi vse, ki ne podpirajo Ciprasa, poslal v gulag. Medijske luči so se uprle v slovenskega filozofa, pozornost se je preusmerila na neumestno šalo, argumentirana kritika tedanje grške elite pa je bila spregledana. Letos so nemški mediji izbrskali posnetek s festivalske izdaje iz istega leta, na kateri Varufakis sredi predavanja pokaže sredinec – baje Nemcem, kot ti zgroženo trdijo. Tudi tokrat je razčlenitev ekonomske politike, ki jo je ponudil Varufakis, ostala v senci, medijska pozornost pa se je perverzno usmerila na sporni prst.
Sredi vsega rompompoma in vrhunca popularnosti festivala pa je osemčlanska programska ekipa s Horvatom na čelu lani odstopila. Podali so kratko izjavo in se gentlemansko vzdržali nastopanja in pojasnjevanja v medijih. Kolega, ki je bil med temi, ki so odstopili, mi je eno leto za tem previdno zaupal naslednje: »Nismo se strinjali o tem, kaj je pravzaprav namen in vizija festivala. Eni smo bili za to, da se odpovemo sponzorjem in se osredotočimo na politično mreženje, drugi so hoteli nadaljevati v dotedanjem ritmu: še več programa, še več zvezd.« Kolega razlaga, da je bil zanj osebno najpomembnejši del festivala Balkanski forum, ki ne deluje, odkar so odstopili, takrat pa je potekal čez dan, v zaodrju in skoraj brez občinstva. Na forumu so skušali zagnati sodelovanje med različnimi balkanskimi družbenokritičnimi institucijami, kulturnimi organizacijami, neodvisnimi mediji, novimi strankami in sindikati. »Toda festival ni bil domišljen. Nikoli se ni odločil, kaj bi rad dejansko bil. Platforma za politično mreženje? Filmski festival? Spektakel?« se še namrdne kolega.
Paradoksalno je, da so se z odhodom ekipe, ki ni več hotela imeti sponzorjev, umaknili tudi – sponzorji sami. Njihovi izračuni so bili jasni: brez Srećka Horvata ne bo Žižka in drugih zvezd, posledično bo manj publike in medijske pozornosti. Čeprav sta imela lanski in letošnji festival na voljo manj sredstev, se zdi, da je novi ekipi bolj jasno, kaj počne. In sicer gre za, vsaj po določenih kazalcih, spektakel: na spletni strani so nas pred začetkom festivala povabili na »party« pod pokroviteljstvom Zagrebške pivovarne in Ožujskega piva v »klubu VIP«. In če to podrobneje razčlenimo – gre za najpopularnejšo hrvaško pivovarno, ki se v svojih reklamah nesramno okorišča z nacionalnim sentimentom in vas nato skupaj s festivalom vabi v klub, katerega ime uteleša čisti elitizem. Hkrati se je ta isti »subverzivni« festival na nedeljskem odprtju teoretskega dela programa skliceval na delavsko solidarnost in povezovanje onkraj ozkih nacionalnih interesov. Poleg tega pa vas na vabilu na odprtje nagovarjajo skozi priliznjeno marketinško logiko, v kateri se konzumacija festivala enači s pridobivanjem nove »revolucionarne« identitete. Vabilo je namreč pompozno naslovljeno na »angažirane in kreativne iniciatorje novih idej«, brez katerih »nobena revolucija ni dovolj revolucionarna«.
Težko je tukaj biti pameten. Jasno je, da novi organizatorji agresivneje uporabljajo upor in revolucijo kot tržni znamki in ju tako praznijo prvotnega pomena. Po drugi strani pa se na festivalu še vedno najdejo vsebine, vredne pozornosti. Med takimi so denimo nedeljsko predavanje Ursule Huws o organizaciji nizko plačanega dela prek spletnih aplikacij ali okrogla miza s predstavniki Sirize, Podemosa, hrvaške Radničke fronte in slovenske Iniciative za demokratični socializem, ki jo je predstavljal Luka Mesec. Morda pa je cena sodelovanja s sistemom vendarle upravičena s protisistemskim programom? Američani bi temu rekli, da spiš s sovražnikom. Na organizatorjih je torej, da se odločijo, s kom bodo delili posteljo, kako in predvsem zakaj, a ključno se mi zdi, da si pri tem ne delajo utvar, da so med rjuhami sami. Tisti organizatorji, ki so se nam predstavili v nedeljo, so bili videti mladi, morda nekoliko neizkušeni, a zagnani. Upam, da se dobro zavedajo kolaboracije s sistemom, proti kateremu so tako navdihnjeno vihali nos in stiskali pesti. Če se ne, bo tudi njihova revolucija ravno prav in nikakor ne preveč »revolucionarna«.
