Dejan Sotirov, vodja društva za pomoč mladim z motnjami vedenja: Človek bi bil odličen lovec, morda šaman, pri nas pa je bolan, ker je hiperaktiven

Moje otroštvo je bilo zelo zanimivo. Zavedal sem se svoje drugačnosti. Bil sem težaven, predvsem zaradi upora do vkalupljanja. Ko danes otroke v šolah vprašam, koliko od njih ima občutek, da so drugačni, jih zelo malo pokima. Zavedanje drugačnosti izgubijo. Premaguje nas čredni nagon, kar pa je v dobi elektronskih motenj popolnoma razumljivo. Ste kdaj pomislili, koliko časa na dan porabite zase in koliko za druge? Smo sužnji potrošništva, facebook prijateljstva, bolj kot lastni interesi pa nas zanima, kdo bo naslednji zapustil »resničnostno hišo«.

Postavili so mi diagnozo ADHD, ki jo danes po mojem mnenju kar prehitro postavijo. Včasih me pokliče kakšna mati otroka, starega pet, šest let, in mi ponosno pove, da je bila z njim že trikrat na pregledu in da bo zdaj pa res dobil odločbo, da ima ADHD. Takoj ji povem, da je pri šestih letih zelo težko diagnosticirati to motnjo. Nato jo vprašam, kako so videti stvari pri njih doma. Je samohranilka? Je prisotno nasilje v družini? Razvajenost? V več kot 70 odstotkih dobim potrditev. Seveda je jasno, zakaj diagnozo zamenjujejo, razlogi so drugje! Potem me vpraša, kaj mislim o terapiji z ritalinom. Rečem ji, naj si pogleda kemično strukturo zdravila, pa bo hitro ugotovila, da gre za poživila, psihostimulanse, ki ne odpravijo vzroka, lahko pa dobro vplivajo na simptome. Kaj pa ko se zgodi nasprotno od pričakovanega? Ko starši povedo, da je otrok po dveh letih jemanja začel dobivati epileptične napade? Se takrat zamislimo ali ne?

So, ampak je bil moj dedek hvala bogu dovolj pameten in je rekel, da tega že ne bom jemal. Zaposlil me je s tisoč in enim hobijem, treniral sem po sedem stvari hkrati. Imel sem kup knjig, leksikonov, enciklopedij vesolja, sveta. Imel sem manijo po dokumentarnih filmih, gledal sem jih mnogo raje kot risanke. Pri ADHD je značilno, da te zanima sto stvari, lotiš se desetih projektov, a redko katerega dokončaš. Kar je seveda problem. Potrebuješ urnik, ob sebi pa ljudi, ki so stabilni in te znajo zajeziti.

Natančno to, odgovornost je ključna. Individualizmu je treba pustiti prosto pot. Otroku je treba dovoliti, da si upa, kajti edino izkušnje človeka bogatijo. Lahko prebereš tisoč knjig, toda to ni to. Mladi so danes zelo zvedavi, a jih sistem potolče. Učitelji seveda sami po sebi niso krivi. Poznam ogromno učiteljev, ki so motivirani, želijo si delati, toda učni načrt jih drži v nekem primežu. Šola otroke uči po sistemu eno vprašanje – en odgovor.

Seveda, tak šolski sistem imamo že od časa industrializacije; v vsem tem času se ni bistveno spreminjal. A ko stopiš v razred, vidiš apatičnost pri otrocih, strah jih je kaj vprašati. Otrokom želim povedati, naj se ne bojijo spraševati, predvsem pa naj se ne bojijo, da bo njihov odgovor napačen. Kajti s svojim odgovorom, kakršen koli že bo, bodo spodbudili druge v razredu, nato bomo skupaj prišli do rešitve. Pomembno je tudi, kdo in kako podaja znanje. Profesor mora biti karizmatik. Otroku moraš stvari predstaviti na zanimiv način. Ob koncu šolanja bi moral biti pripravljen na življenje, se zavedati sebe in okolice, svojih prednosti in slabosti, znati delovati v svetu, ki je svet bolečine, ljubezni, čustev, razuma...

Skozi generacije izgubljamo genialnost, kreativni um. Kot je povedal sir Ken Robinson, 98 odstotkov otrok se rodi genialnih. Kaj pa je genialnost? To je divergenca, kreativno razmišljanje: to je tisto, kar poganja svet. Ob koncu osnovne šole kreativno razmišlja le še petina otrok, skozi nadaljnje izobraževanje se še večina teh izgubi. Na koncu ostanejo le še trije odstotki takšnih otrok. Kot je rekel Albert Einstein, domišljija ima večjo vrednost od znanja. Znanje je omejeno, domišljija ni. Otroke v razredu vedno vprašam, ali je med njimi kakšen genij. Ves razred usmeri prst na odličnjaka. Opravičim se mu in mu rečem, da je zelo obetaven, ampak hkrati povem, da so tudi vsi drugi. Testi nadarjenosti torej odrinejo tisto, kar potrebujemo skupaj z znanjem za generiranje novega.

Imam prednost, da sem videti malo drugače, zato si dovolim drugačen pristop. Zelo pomembno je, da so informacije podane s čustvi. Tako naši možgani dojemajo bolje. Mladim se najbolj približaš tako, da ničesar ne skrivaš. Če te vprašajo o tvoji preteklosti, jim pač poveš. V višjih razredih osnovne šole veliko uporabljamo tudi anonimna vprašanja. Otrokom povem, da lahko gredo globoko v svojo podzavest, kjer gotovo tičijo vprašanja, ki jih morda celo plašijo. Po svoje razumem starše, da se o takih stvareh s svojim otrokom težko pogovarjajo. In to je tista praznina, ki jo želim zapolniti. To je tudi ena od idej našega centra v Novem mestu: radi bi bili vmesni člen med mladostnikom in strokovnimi službami. Otroci mi namreč zaupajo res težke stvari. Če bo denimo prišel mladostnik in povedal, da ga oče hudo pretepa, se bomo seveda takoj povezali s CSD. Poleg kriznega centra in kreativnih delavnic bo pri nas tudi dnevna svetovalnica, kajti veliko je tudi primerov, ko se otrok želi z nekom samo pogovoriti. A uspešni bomo le takrat, ko bo sam potrkal na vrata. To bo nekakšna novomeška odprta dnevna soba za vse, tudi za starše, kajti zelo pomembno je, da se v to vključi vsa družina, zlasti pri obravnavi otrok z ADHD, saj problem ni samo otrok.

Da. Prostor nam prijazno posoja društvo Mali princ, a zaradi velikega zanimanja bi potrebovali svojo lokacijo. Tabor je namenjen vsem otrokom, ne le tistim z motnjo. Na taboru se učijo preživetja v naravi, predvsem pa dobijo možnost, da v sproščenem okolju lažje spoznavajo same sebe. Sicer pa – v kakšnem plemenu bi motnjo izkoristili kot prednost. Človek bi bil odličen lovec, morda šaman, pri nas pa je bolan, ker je hiperaktiven, in zato na zdravilih. Vendar je danes v marsikaterem poklicu hiperaktivnost celo zaželena. Vzemimo denimo kuharja, ki pripravlja pet obrokov hkrati, ali motivatorja – predavatelja, ki nastopa pred množico...

Čim več druženja, vsekakor. Po Marku Juhantu je najboljša terapija ta, da skupaj z otrokom nekaj koristnega počneš. Prav to otrokom manjka. Sprememba bo vidna, ko bodo starši terapevti, predvsem pa prijatelji, zavezniki in hkrati avtoriteta. Otroku naj torej namenijo svoj čas. Naj se ne bojijo, če česa ne znajo. Naj pogledajo na youtube, kako se naredi leskova piščal, gredo ven z otrokom in jo skupaj naredijo. Otrok bo začutil, da jih ni strah druženja, in začel se bo spreminjati. Ko bo odrasel, se bo znašel v situaciji, v kateri ne bo potreboval zgolj analitskega uma, zato mora skozi otroštvo razvijati svojo kreativnost, s katero se vsi rodimo. Prav divergentnim posameznikom gre zasluga, da se svet spreminja. Kdo pa so oni? Mi. Zakaj jih pa ni več? Ker zakrnimo. In kako naredimo, da jih bo več? Tako, da otrokom prepustimo, da so zvedavi, da ustvarjajo, da si upajo. Računalniki, videoigrice, televizija jim predstavljajo varna okolja, v katerih radi preživljajo svoj prosti čas. Na naravo pa gledajo kot na nevarno okolje, v katerem se lahko poškoduješ ali celo umažeš. Torej, dragi starši, družite se z otroki, pojdite v naravo!