Težave z učbeniki so posledica shizofrene šolske politike. Če hkrati prenavljaš vse učne načrte in blokiraš vse nakupe učbenikov, potem gre zagotovo za dva uma v isti glavi. Šole imamo učbenike v obupnem stanju, zastareli so po vsebini in fizično primerni za odpis. Ministrstvo je ukinilo plačevanje ene tretjine izposojevalnine letno za starše, ker da bo to financirala država. Kako leto po tem je država padla v krizo in je ministrstvo to prenehalo financirati. Osebno ne vidim nobene pametne rešitve za učbeniške težave, razen če bi izposojo učbenikov v skladih ponovno delno plačevali starši, kot je bilo pred leti.
Se strinjate s pomembno vlogo staršev, ki morajo potrditi komplet delovnih zvezkov, preden jih učitelji uvrstijo na seznam obveznih gradiv pri pouku za prihodnje šolsko leto?To, da svet staršev v bistvu potrjuje ceno dodatnih gradiv, med katerimi je največ delovnih zvezkov, se mi zdi sporno. Cenovne razlike med posameznimi založbami so minimalne. Poznam šole, kjer se svet staršev ni strinjal s ceno kompleta, rezervnega scenarija pa predpisi nimajo. Smiselno bi bilo, da bi bila šola dolžna najti cenejše alternative pri istem obsegu gradiv. A to je pri nas nemogoče. Sploh pa bi morala biti v ospredju strokovnost izbranih gradiv. Svet staršev je, razen izjem, laična javnost, ki ne bi smela odločati o strokovnih zadevah.
Pred leti se je spremenila tudi vloga nacionalnih preizkusov znanja. Rezultati zdaj niso vpisani v spričevalo in ne štejejo pri vpisu v srednjo šolo. Se vam to zdi ustrezno?Tako kot mora klobasa imeti špilo, bi se tudi vsaka stopnja izobraževanja morala zaključiti s preizkusom. Prepričan sem, da se človeška rasa od časov Jana Amosa Komenskega ni toliko spremenila, da bi ji lahko ukinili palico in pustili samo korenček. Oboje mora biti. Če je preverjanje znanja formativno, potem nima nobenih posledic in mladi k njemu pristopijo z minimalnim trudom. Zato jih je izjemno težko motivirati, da bi se zanj ustrezno pripravili. Dokler ne bo ocena vpisana v spričevalo in bo negativna ocena na preizkusu pomenila, da učenec ni končal razreda ali celo osnovne šole, so vsa megalomanska sredstva, ki jih država v to vlaga, vržena proč.
Ste za ukinitev nacionalnih preizkusov znanja?Ne, menim pa, da jih je treba temeljito spremeniti. Tudi uspešnosti dela učiteljev z rezultati NPZ ni možno ocenjevati, to bi bilo povsem plehko. Učenci se iz osebka, ki se komajda zaveda samega sebe, v osnovni šoli spremenijo v človeka, ki se sebe zaveda celo preveč. Naloga šole je zato bistveno širša kot zgolj opremiti jih z znanjem. Zato ni prav, da šola izgublja vzgojno vlogo, morali bi jo celo okrepiti. Razrednik svojim učencem lahko posveti le pol ure na teden. O vzgojnih stvareh se z njimi lahko pogovori med svojim predmetom, ampak to formalno pomeni neustrezno tratenje učnega časa.
Kaj bi se moralo spremeniti, da bi šola postala spet ali bolj vzgojna?V veliko manjši meri kot trenutno bi šolo morali presojati skozi pravila in papirje. Pravo je premočno vdrlo v šole. Vendar problemi niso enaki na mestni in na podeželski šoli, prav tako so različni izzivi učencev v enem ali v drugem okolju, zato ne bi smeli vseh obravnavati enako. Avtonomija šol obstaja le še na papirju. Tudi zaradi sprememb, ki jih v šolski prostor prinašajo strokovnjaki in kvazistrokovnjaki. Ne glede na različna stališča o delu sindikata, mu je vendarle uspelo zadržati marsikatero nesprejemljivo spremembo v šolstvu, na primer nove standarde in normative.
Včasih se je zdelo, da tudi Združenje ravnateljev deluje kot nekakšna podaljšana roka sindikata. S čim naj bi se pravzaprav ukvarjalo?Združenje bi se moralo kot stanovska organizacija ukvarjati s funkcijo, statusom in umestitvijo ravnateljev v plačne razrede, pa seveda tudi z osnovnošolsko politiko. Vendar ga je v preteklosti ministrstvo pogosto prezrlo ali premalo upoštevalo. Malokdo ve, da smo direktorji javnih zavodov že dve leti in pol pred drugimi pristali v novi plačni shemi. Od leta 2006 do danes so se naše plače znižale za 15 odstotkov, ob upoštevanju dodatka za delovno dobo pa kar za 19 odstotkov. Ob vsem tem moramo imeti svoje mnenje o vseh stvareh, ki se dogajajo v šolstvu. Skušal bom doseči, da nas bo imelo ministrstvo za relevantnega sogovornika in nas bo pravočasno povabilo k pripravam različnih sprememb. Doslej so jih sprejemali zadnji hip in nam dali za pripombe le nekaj dni; pogosto so bili vmes prazniki ali počitnice.
Je v šolah še kaj neracionalnega, kjer bi lahko še kaj prihranili?Šole smo firme z izjemno šibkim upravnim delom. V naši šoli je 135 zaposlenih, pod našim okriljem sta še vrtec in javna knjižnica. Vsak dan skrbimo za 900 otrok, opraviti imamo s 1800 starši. Vse to upravljamo ravnatelj, tri pomočnice, računovodkinja, poslovna sekretarka in administrativna delavka. Gospodarska firma s toliko zaposlenimi in pogodbeniki bi imela najmanj enega upravnika, kadrovsko službo, računovodstvo, vsak oddelek bi imel svojega direktorja. Ne smemo pozabiti, da moramo šole spoštovati zakonodajo tako kot katera koli gospodarska družba: poleg šolske zakonodaje tudi za nas veljajo predpisi s področja energetike, varovanja okolja, delavskih pravic, zdravja... Ker oddajamo telovadnico, moramo upoštevati še tržno zakonodajo in tako naprej.
Bi bilo združevanje služb različnih šol sploh možno?Ta možnost izvira iz ideje o ustanavljanju šolskih uprav. Leta 1996 so bile uzakonjene, ustanovili jih niso nikdar, leta 2006 pa so jih umaknili iz zakonodaje. Šole bi z njimi dobile skupne regionalne pravne službe, službe za informatiko in podobno. Zato ima na primer naša šola v sistematizaciji delovnih mest zgolj 0,65 računalnikarja – še iz časov, ko je bilo na šoli 15 računalnikov. Danes mora skrbeti za več kot 100 računalnikov, za kar naj bi po prvotnih načrtih skrbeli informatiki iz šolskih uprav.
Bi katero izmed nalog, ki jih predpisi nalagajo šolam, izpostavili kot povsem nepotrebno?Če je proračun šole večji od dveh milijonov evrov, mora šola vsako leto naročiti notranjo revizijo poslovanja. Revizorji dober teden pregledujejo dokumentacijo, kar šolo stane med 3000 in 3500 evri vsako leto. V zadnjih sedmih letih so na naši šoli odkrili za okoli 500 evrov pomanjkljivosti, mi pa smo za to odšteli 25.000 evrov. Takšna opravila se neprestano dodajajo med naloge šol, mi pa jih moramo izvajati. Ko pridejo inšpektorji, je najmanj pomembno, kako poteka delo v razredu. Glavno, da so papirji urejeni. Je pa takšnih nalog na šolah še veliko in kar naprej dodajajo nove.
Na delo inšpektorjev imate precej pripomb. Zakaj?Velika večina prijav na različne inšpekcije je anonimnih. Inšpektorji pravijo, da so se dolžni odzvati na vsako prijavo. Sam menim, da to ni res, saj naj bi o tem inšpektor avtonomno odločil. Vsak, ki koga prijavi inšpektorju, bi se moral po mojem mnenju podpisati pod prijavo, lahko pa bi prosil, naj njegovi podatki ostanejo skriti. Tako bi bilo manj zlonamernih prijav – saj gre pri inšpektorjevem času in delu vendar za davkoplačevalski denar, prijavljeni pa bi imeli pravno varstvo za primer, da prijave ne bi bile utemeljene. Ko se mi je iztekal prvi mandat, sem imel v enem letu 13 obiskov različnih inšpekcij. Nobena obtožba ni bila utemeljena, ampak jaz proti prijaviteljem nisem mogel nič, ker so bile prijave anonimne.
Kako ste zadovoljni z izborom Maje Makovec Brenčič za novo resorno ministrico? Kaj od nje pričakujete?Z novim imenom sem zadovoljen, kot bi bil tudi z vsakim drugim. Ministrici bi predvsem za osnovno in srednje šolstvo svetoval, naj se obda s sposobnimi svetovalci, česar nekateri njeni predhodniki niso naredili. Želim, da bi se postavila po robu nepremišljenemu varčevanju za vsako ceno, kar je že nekaj let edini imperativ, strokovnost pa je nekje v ozadju. Predvsem si želim, da bi minister končno »preživel« cel mandat in po možnosti še enega. Le tako bi ministrstvo lahko prišlo do neke jasno začrtane strategije, ki bi jo zasledovalo in izvrševalo.