V Phoenixu v zvezni državi Arizona je prejela nagrado Priscille in Barta Boka Združenja ameriških astronomov. Pred tekmovanjem je bila tako izčrpana, da si je prisegla, da je to njen zadnji projekt. A je že na letalu iz Phoenixa snovala novega. Na Isefu 2014 v Los Angelesu pa je osvojila prvo mesto v kategoriji Fizika in astronomija ter prejela posebni nagradi inštituta Cern in Koalicije za fiziko plazme.
Je dejavna članica Astronomskega kluba Bratislava in Slovaške organizacije za vesoljske aktivnosti ter sodeluje pri organizaciji ekipe za mednarodno dijaško tekmovanje Expedition Mars. Sprejeta je bila na Tehnološko univerzo v Delftu, kjer bo septembra začela obiskovati program letalske in vesoljske tehnike.
Težko si je predstavljati, da imajo najstniki toliko znanja in odkrivajo stvari, ki jih ni še nihče na svetu. Kakšna je vaša zgodba?Nerada puščam stvari nedokončane. Z majhnimi projekti sem se začela ukvarjati pri devetih letih, nato pa sem pri 15 letih prebrala članek o pospeševanju delcev v ostankih supernov. Gre za delce z energijo, ki je bistveno višja od tiste, ki jo lahko dosežemo v naših pospeševalcih. In zdelo se mi je, da moram raziskati, zakaj takšne energije ne more doseči človek. Če te področje zanima in če veš, da nihče točno nima zaključkov in dokazov o določenem problemu, potem raziskuješ sam. Ne potrebujem zabave ali filmov vsak dan, tako da sem brala članke, pisala različnim profesorjem in gledala dokumentarce na to temo. Vedno je čas za vse, če si le dovolj motiviran.
Na kaj so sodniki najbolj pozorni pri projektu, gre za znanje ali bolj za dobro predstavitev?Sodniki so običajno Američani, ki so precej drugačni od Evropejcev. Zelo pomembno je, da pokažeš navdušenje nad svojim projektom, pokažeš, da ti je res v veselje. Ameriški sodniki si želijo, da dijaki svoje projekte oglašujejo, kar je zelo pomembno tudi v realnem svetu. Kot znanstvenik potrebuješ denar in moraš znati projekt »prodati« gospodarstveniku, ki ne razume znanosti v ozadju. Sam projekt zagotovo je pomemben, ampak še bolj komunikacija. En stavek lahko med predstavitvijo ponoviš tudi večkrat. To odlično deluje.
Kako čim bolj izkoristiti Intel Isef tudi za mreženje in navezovanje stikov z drugimi mladimi znanstveniki?Dobro je imeti s seboj vizitke, na katerih imaš napisane vse kontakte. Vsi si jih želijo izmenjevati. Najbolje je iti naokrog po sejmu, si pogledati, kdo je naredil kaj zanimivega, in mu kar poslati elektronsko pošto. Skoraj zagotovo bo odgovoril. Pomembno vlogo tu predstavljajo tudi družbena omrežja, ker človeka lahko poiščeš na facebooku in pozneje ostaneš v stiku. Še vedno sem denimo v stiku s tekmovalci izpred dveh let, morda enkrat na mesec, ampak pomembno je, da ohraniš stik. To je zelo pomembno, prav tako, da navežeš stike s sodniki, ki so vsi znanstveniki in iščejo mlade talente. Če česa ne razumem, se v Evropi ne morem obrniti na nikogar, saj nihče ne dela na mojem področju, tako da moram pisati kolegom v ZDA. Ne ostaja pa zgolj pri profesionalnih zadevah, z nekaterimi si delimo tudi zasebne dogodivščine.
Je tekmovanje vplivalo na vaše priložnosti za nadaljnjo kariero?Zahvaljujoč Isefu sem se lahko udeležila številnih konferenc po vsem svetu. Ko sem se vpisala na Tehnološko univerzo v Delftu, so me zaradi tega sprejeli brez vsakršnih drugih pogojev, celo brez zaključnih izpitov. Zato je tekmovanje zelo pomembna odskočna deska. Poleg tega sem decembra imela priložnost obiskati Cern, ker je bila to ena od nagrad, ki sem jih prejela na lanskem tekmovanju. Ko sem jih tam vprašala za možnosti financiranja študija, so se nemudoma odzvali. Vse skupaj je izjemno.
Imate že začrtane cilje tudi po študiju?Študirala bom letalske in vesoljske tehnike, s poudarkom na vesoljski tehnologiji. Kasneje bi rada delala v Evropski vesoljski agenciji (ESA) in razvijala nove teleskope, satelite, morda celo vesoljska plovila. Ampak bolj bi se osredotočila na naprave, saj so del mojih projektov in jih dobro poznam ter vem, kako jih izboljšati. Nisem teoretičen tip človeka, nikoli ne bi študirala teoretske astrofizike ali česa podobnega. Rada se igram z napravami, zato je to moje področje.
Si želite tudi v vesolje?Ne. Tam je zame preveč mrzlo. (Smeh.) Raje bi bila na Zemlji in skrbela, da gre vse po načrtih.
Kako kot mlada raziskovalka vidite položaj žensk v znanosti?To se mi ne zdi takšen problem. Morda so premalo motivirane. Večine deklet, ki jih poznam, to preprosto ne zanima, ne zato, ker ne bi imele dovolj priložnosti. Posebej v razvitem delu Evrope menim, da vsaka ženska, ki si želi biti znanstvenica, to lahko postane. Seveda so nekateri še vedno precej stereotipni, kar sem doživela tudi na državnem tekmovanju iz znanosti. Sodniki so mi očitali, da projekta zagotovo nisem mogla narediti sama, ker nosim krilo. Ampak na drugi strani so tudi sodniki, ki so izjemno veseli, da tekmujejo tudi ženske.