Vendar, kdo je sir Richard Bishop? Pri nas smo ga spoznali predvsem v osemdesetih letih kot člana posthardcorovskega benda Sun City Girls iz Arizone. Že v tem bendu, ki je hkrati spominjal na meditativne podaljške progresivnega rocka in eksperimentalizem sodobnega rocka, so bili slišni zametki spogledovanj z drugimi kulturami, v kolektivnih improvizacijah, dolgih kolektivnih komadih, navdihnjenih z misticizmom, bizarnostmi vseh vrst, vendar konsistentno in urejeno razpuščenih. V tem bendu, ki je ves čas deloval na izraziti neodvisni, ja, nekomercialni podlagi, je marsikdo videl model sodobnega glasbenega kolektiva. »Dekleta iz sončnega mesta« niso bila edina v tem početju. Toda Bishop, ki je po poklicu kitarist, je po drugi strani tudi nadaljevalec neke druge robne tradicije v ameriški praksi ubiranja strun, namreč tiste tradicije, ki se je od posnemanja in privzemanja »ljudskega blaga« preobrazila v distancirani, avtorski trip na osnovi skupnih obrazcev tradicij. Zgled tega je bil kitarist John Fahey, »primitivizem«, ki so mu ga pripisovali, pa je izjemno trhla oznaka za osmišljeno igranje, avtorsko skladanje in moderniziranje ljudskih vzorcev, melodij, instrumentalnih načinov igranja.
In ravno Bishop je po odločitvi za solistično glasbeno pot, kjer pa ni manjkalo odmevnih sodelovanj z bendi, ki po svoje spominjajo na početje Sun City Girls, na primer Animal Collective, posnel prvi album za Faheyjevo založbo. Medtem je pilil igranje na lutnjo, akustično in električno kitaro. Album je samo logično nadaljevanje smeri igranja, skladanja z dolgo improvizirano igro in variacij, poudarjanja občutka mirne odprtosti pri ubiranju strun. Pozna se, da je strgal po orientalskih modusih, a sliši se tudi, da je v osnovi rockovski kitarist. Izid je, da so posnetki iz maroškega mesta, razporejeni v zaporedju igranja-improviziranja, intrigantno hermetično zapakirana muzika z emocionalnimi podtoni in ujetostjo v svet akustične kitare, ki ne zmore ujeti fines muzike, ki jo posnema, a je v tem originalna, privlačno enostavna, tudi za kanček virtuozna, natančna v izvabljanju tona, ki cinglja. To je fina, a disciplinirana kitarska glasba, na meji monotonije in utapljanja v prostor, ki preseneča, pomirja, draži. V nedeljo jo bo sir Bishop predstavil na večernem koncertu v klubu Gromka na Metelkovi. Napoveduje zanimivo srečanje.