Eni, kot smo videli, pošiljajo denar ali šotore, drugi hrano (tik pred potekom roka trajanja), tretji pse za iskanje pogrešanih, četrti veliko dobrih želja za čim hitrejšo odpravo posledic, peti analitike, ki naj ugotovijo, kako bo potres vplival na razmerje političnih sil v državi. Slednji se sicer s to misijo ne bahajo javno in ponavadi nosijo priponko – humanitarni delavec in eno slušalko v ušesu ter temna očala na nosu. Vsekakor je treba priznati, da je pestrost oblik pomoči izjemna, človeška domišljija je glede tega neskončna. Priznam pa, da me je najbolj fascinirala pomoč črnogorskega Telekoma.
Najbrž so direktorji te firme v Podgorici s poglobljeno analizo ugotovili, da sta Črna gora in Nepal oziroma Črnogorci in Nepalci bratski državi oziroma naroda. Nepal je gorat, Črna gora tudi, Nepalci so ponosen narod, Črnogorci takisto, da so revni eni in drugi, ni nobena skrivnost, tudi Črno goro je nekoč prizadel potres, oba imata za soseda velesilo, Nepal Indijo, Črna gora Srbijo. Če logično povzamemo, so Nepalci nekakšni azijski Črnogorci. Zato je tudi odločitev o veliki pomoči črnogorskega Telekoma bratskemu narodu pod Himalajo prav tako logična. Telekom namreč nikomur, ki bi klical ali pošiljal SMS-sporočila v Nepal ali iz Nepala v Črno goro, do preklica, ne bo zaračunal niti centa! V obeh državah je zavladalo splošno veselje. Črnogorci so masovno začeli drug drugega spraševati, ali ima kdo kakšnega prijatelja v Nepalu, ali je morda kdo od daljnih sorodnikov pred stoletji pred Turki pobegnil v Nepal in si tam ustvaril družino, ki bi jih zdaj, ko je stiska velika, veljalo poklicati, kajti škoda bi bilo ne izkoristiti velikodušne ponudbe črnogorskega Telekoma.
Tudi Nepalci, tisti, ki jim je ob vsej muki sploh do klicanja v Črno goro, sprašujejo tujce, ali imajo v žepu kakšno črnogorsko telefonsko številko, pa bi zastonj poklicali v Budvo, na Lovćen ali na Durmitor, da neznanim bratom sporočijo, da so živi in zdravi, in da se jim zahvalijo za takšno izvirno in dragoceno obliko pomoči v obnovi v potresu porušene države. Resda iz Podgorice ne pošiljajo hrane, odej in šotorov, ampak fantastičen mora biti občutek, da iz Katmanduja lahko zastonj pokličeš Momčila, ki leži na plaži v Tivtu in ki bi s težavo pokazal Nepal na zemljevidu. Seveda pa se tudi ob takšnih humanitarnih potezah najdejo posamezniki, ki gledajo samo na lastno korist in zlorabljajo človekoljubnost. Med številnimi zajedljivimi pripombami na račun Telekomove pomoči sem prebral tudi naslednjo: »A so ti tisti iz Telekoma na heroinu ali zastonjska ponudba velja tudi za klice na nepalske številke za seks po telefonu in ali bi se dalo zagotoviti zastonj klice na Galapagos?« Ljudje so res nesramni.