Rudi Hiti je bil neposredno vpet v zgodbo o nastanku slovenskega reprezentančnega hokeja v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V času, ko je bila hokejska pot po razpadu jugoslovanske države naporna in dolgotrajna, so mu zaupali vlogo selektorja članske vrste. Reprezentanca je tedaj začenjala z izhodišča, saj so jo zaradi odcepitve pahnili v najnižji rang tekmovanja. Jugoslovansko hokejsko dediščino so uradno podelili Beogradu, čeprav so jo v največji meri soustvarjali ravno slovenski hokejisti. »Morali bi se bolj zavzeti za svoje pravice, saj smo tedaj čez noč izgubili stik s konkurenco. Vračanje v družbo velikih hokejskih dežel je bilo zamudno,« pravi Rudi Hiti.
Kot selektor deloval brezplačno
Legendarni hokejist iz Kurje vasi, ki je dvakrat igral na olimpijskih igrah in se udeležil sedemnajstih svetovnih prvenstev, je bil slovenski selektor vse do leta 1995, nato pa je v sezoni 2000 za kratek čas vnovič nastopil funkcijo. »Prvo tekmo pod slovensko zastavo smo odigrali proti Avstriji in izgubili z 1:2, a smo jih že kmalu zatem premagali. Avstrijci so se nas bali in začeli lobirati v svetovni hokejski organizaciji, da bi nam še nekoliko otežili pot navzgor. Severni sosedi so zelo dobro poznali uspehe jugoslovanskega hokeja, ki je izviral iz Slovenije,« se spominja Hiti. Prvo odmevnejšo zmago kot selektor je doživel proti Kazahstanu, ko je Slovenija sploh prvič ugnala enega od tekmecev iz prostora nekdanje Sovjetske zveze. Organizacija okoli hokeja je bila pred več kot dvajsetimi leti na neprimerljivo nižji ravni kot danes, pripoveduje naš sogovornik. Veliko je bilo improvizacije in nejasnosti.
Rudi Hiti je tedaj kot selektor deloval brezplačno. Dobil ni niti dnevnic. »Eksistenco sem imel razmeroma preskrbljeno. Ker v hokeju ni bilo veliko denarja, ga zase niti nisem zahteval. Vedno sem rekel, da naj denar raje dobijo igralci. Na prvenstvu leta 1995 na Slovaškem je bila huda zmeda, saj smo imeli težave z opremo. Vratarju Luki Simšiču sem iz lastnega žepa plačal za palice. Ob vsem tem sem tudi sam izgubil interes in se poslovil,« je razlagal. Leta 2000 so ga prepričali, naj se vrne. Z moštvom je šel na prvenstvo v Katovice na Poljsko, vendar so se ponovile stare preglavice. Turnir je bil specifičen, saj zaradi napovedane zamenjave sistema tekmovanja nihče ni izpadel v nižji razred: »Ravno to je privedlo do tega, da v hokejski zvezi ni bilo prave volje za uspešno zgodbo. Zdelo se je, kot da je vsem vseeno, s katero postavo bomo potovali na turnir. Bili smo brez priprav, hokejiste sem lovil po lokalih in jih prepričeval, naj vendarle igrajo za reprezentanco. V nekem trenutku mi je bilo žal, da sem sploh sprejel selektorsko vlogo. Razmišljal sem, da bi kar pustil vse. V Katovice smo odpotovali zgolj z osemnajstimi igralci. Kasneje sem izvedel, da so Zupančiču, Kontrecu, Zajcu, Ciglenečkemu in drugim obljubili denar, da so sploh šli zraven.«
Pogreša sistematično analizo
Kasneje se je Slovenija prvič uvrstila v skupino A svetovnega hokeja, kar je bil njen začetek pri utrjevanju med pomembnimi figurami na hokejski šahovnici. Danes ima reprezentanca predvsem zaradi uspešnega nastopa v olimpijskem Sočiju ugled tudi med velikani, slovenski hokejisti pa igrajo vidne vloge v tujih klubih. Rudi Hiti je na posebno povabilo organizatorja Slovenijo spremljal tudi minuli konec tedna na prvenstvu v Ostravi, kamor sta se za kratek čas oglasila s soprogo Alenko. »Moštvo je tako močno, da lahko na tej ravni igra še naslednjih nekaj let, potem pa bodo nastale težave. V ozadju ima slovenski hokej velike težave, a se jih raje pomete pod preprogo. Ne vem, zakaj ne pripravijo analize, kako se s sistematičnim razvojem ukvarjajo v primerljivih državah, kot so Avstrija, Norveška, Danska... Pri nas hokejska zveza preveč izpostavlja uspehe članske reprezentance in zanemarja druga področja,« je kritičen naš sogovornik, ki je zaradi svoje bogate igralske kariere prejel številna priznanja.
Kot drugi Slovenec je bil med drugim sprejet v mednarodno hokejsko hišo slavnih v Torontu, kar na svetovnem hokejskem odru pomeni veliko čast. Rudi Hiti je tudi član slovenskega hokejskega hrama slavnih in hiše športnih junakov. Lani mu je država podelila Bloudkovo nagrado za izjemen prispevek k razvoju športa. »Vse to so tudi priznanja panogi, državi in športnim generacijam pred menoj. Če ne bi bilo njih, tudi jaz ne bi mogel biti tako uspešen. Spomnim se, da mi je Viki Grošelj ob prevzemu Bloudkove nagrade dejal, da je komisija odločitev sprejela soglasno. To mi pomeni še več kot zgolj priznanje,« je pripomnil.