Povsem normalno, brez kake histerije, ki bi jo marsikdo pričakoval. Medijsko prepoznavnost sem sprejel z obema nogama na tleh. Še vedno živim v istem stanovanju v Berlinu in imam majhen studio, kjer pišem glasbo, vadim in se pripravljam na vse pogostejše turneje. Okolica je torej ista kot prej, mi je pa všeč – in tega ne zanikam –, da vedno več ljudi prihaja na moje koncerte in da so mnogi tudi razprodani. Edina opaznejša sprememba v mojem življenju je, da zdaj lahko najamem ekipo ljudi, ki mi pomaga pri urejanju podrobnosti, pa naj gre za organizacijo ali sestavljanje inštrumentov.
Teorij o vzrokih za vaš hitri preboj je več, kako pa ga razlagate vi?Predvsem bi rekel, da sem s svojim razmišljanjem ujel val počasnega »duha časa« in se z njim poenotil. To seveda ni bilo načrtno, a trenutni trend je pač takšen, da so ljudje vsaj v nekaterih stvareh podvrženi počasnemu uživanju. Tipični primer tega je »slow food«, o katerem še pred nekaj leti ni bilo govora. Del ljudi je namreč stopil na zavoro. Pojavljajo se že govorice o »počasni generaciji«, ki se bo postavila proti vsakodnevnemu hitenju in hektičnosti. Takšnemu načinu življenja se prilega primerna, intimna glasba in tu smo svoje mesto našli moderni skladatelji tega tipa. No, in v tem se skriva drugi razlog za uspeh: nisem namreč osamljen, temveč del gibanja, ki mu pripadajo še Peter Broderick, Olafur Arnalds, Johann Johannsson – skupaj smo močnejši ter bolj prepoznavni.
Pa je uspeh kakor koli vplival na vaše delo? Ali občutite večjo skladateljsko in izvajalsko odgovornost kot nekoč, ko ste igrali pred nekaj ljudmi v majhnih klubih?Nedvomno je prišlo do velike spremembe v polju moje svobode. Bolj kot si izpostavljen, več razmišljaš o svojem početju. Vseeno ostajam previden; nočem izgubiti ali zapraviti prirojene intuicije, ki mi pravi, naj ne zanemarim eksperimentiranja. Navsezadnje so ljudje to moje nagnjenje v nasprotju s pričakovanji sprejeli, kar mi daje vedeti, da mi ni treba ničesar spreminjati, vsaj drastično ne. Če bi kako spremenil svojo umetniško smer ali pa skladateljske prijeme podredil zahtevam občinstva, se ne bi počutil dobro. Gre za past, v katero so se ujeli mnogi umetniki, ki potem niso našli izhoda iz nje. Tako torej ostajam sproščen, še zlasti zato, ker sem spoznal, da pridejo ljudje poslušat Nilsa Frahma, ne pa nekega pretirano ambicioznega umetnika, ki je za uspeh pripravljen igrati po željah. Popularnosti nisem načrtoval – še vedno se vidim kot »delavec«, ki so ga poslušalci povzdignili v umetnika.
Zanimivo je, da ste se iz polja popularne glasbe zavihteli do klasične in ne obrnjeno, kot je pogost primer.Bistveno je, da glasba sobiva in da se lahko ti nasprotji – ki pravzaprav to nista – privlačita in sodelujeta. Stik je v glasbi povsem naraven, saj je vsako ločevanje kontraproduktivno za umetnost. Res je, da je bila večina ljudi začudena, saj so mislili, da sem klasično izobražen pianist, ki se mu je zmešalo in je začel posegati po elektronski glasbi. Slika je namreč obrnjena – že pri trinajstih letih sem kupil svoj prvi sintetizator moog in mu bil do poznih najstniških let, ko sem odkril elektronsko glasbo, povsem podrejen. Kar koli sem počel, sintetizator je bil vedno z menoj. In šele na prelomu tisočletja sem se naveličal elektronske glasbe ter se preusmeril h klavirju. Večina me vidi kot pianista s sekundarnim elektronskim znanjem, a je resnica zrcalna; sam pa se vidim kot »elektronika« z nekaj klavirskimi veščinami.
Ali ste se kdaj zbali, da vam ne bi uspelo povezati nečesa, za kar bi mnogi radi videli, da bi ostalo razdeljeno?Niti razmišljal nisem o tem, temveč sem se le prepustil skladanju in prepletanju elementov. Takoj ko bi se motil s takimi mislimi, bi šlo kaj narobe – storil sem le tisto, kar sem mislil, da zmorem, kar je bilo v meni in v čemer sem našel smisel. Nisem mogel vedeti, ali bodo ti eksperimenti sploh komu všeč, a s tem se nisem obremenjeval. Sledil sem svojemu občutku.
V tem občutku se je našlo tudi veliko prostora za improvizacijo.Improvizacija predstavlja močno, posebno gibalo, ki koncertno izkušnjo dela enkratno in jo na tak način loči od vseh drugih koncertov. Kompozicijo ohranja pretočno, odprto za nove vizije. Poslušalci začutijo, ali je neki izvajalec podvržen stalnemu raziskovanju ali pa določeno idejo ponavlja iz dneva v dan. Hkrati improvizacija predstavlja tveganje – in ponuja veliko zadovoljstvo, ko ti uspe. So trenutki, ko meriš zelo visoko in pride do napake ter se stvar ne izide tako, kot si želiš. To se dogaja tudi meni, priznam. Vendar sem tudi opazil, da mi poslušalci tega ne zamerijo; bolj so kritični do »ziheraškega« igranja, kjer je koncert približek posnetka na nosilcih zvoka.
Glede na pomembnost improvizacije pri vas je skoraj neverjetno, da ste aktualni album Spaces pripravljali kar dve leti.Držim se pravila, da albumov ne izdajam prepogosto. Previden sem pri tem, kar dam v javnost. Veliko imam tudi neizdanega materiala. Za Spaces sem posnel okoli trideset koncertov in potreboval sem čas, da sem jih preposlušal, uredil in zmiksal. Veliko je nevidnih studijskih aktivnosti. Album Spaces pomeni moj največji uspeh, četudi mu nisem namenil te usode – nastavil sem ga kot eksperimentalno potovanje skozi moj zvočni univerzum, a so se poslušalci odločili drugače.