Igor Tičar: V Mariboru lahko dosežeš marsikaj, samo preveč sposoben ne smeš biti

Preden je Igor Tičar včeraj uradno nastopil mandat rektorja Univerze v Mariboru, je moral s svojim predhodnikom Danijelom Reboljem opraviti večurno primopredajo poslov, med katero mu je bilo izročeno približno 3000 strani dokumentov. »Popolna tema ali bleščeča luč, v obeh primerih ne vidiš ničesar,« je to potezo komentiral zmagovalec letošnjih rektorskih volitev. Ni pa samo obsežna dediščina kritiziranega predhodnika Rebolja to, na kar se bo moral osredotočiti nekdanji dekan fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI). »Bistveno je, da univerza spet postane ugledna,« poudarja Tičar. »Saj pri nas ne učimo ničesar drugega, kot učijo v Oxfordu in na Stanfordu. Znanje je univerzalno.«

Na tej univerzi sem več kot 35 let. V celotnem zadnjem obdobju se je volilo »nerektorja«. Tudi iz državnozborskih volitev vemo, da se ne voli tistega, ki je na oblasti. Univerza iz takšnih procesov ni izvzeta.

Počakajmo. Prav zdaj spremljam razpravo v Evropski uniji, da bo treba delati do 67. leta, že čez dve, tri leta pa bodo to mejo najbrž dvignili na 70 let. Ampak starost je relativna, poglejte italijanskega predsednika Giorgia Napolitana, ki je letos odstopil v 90. letu starosti. So ljudje, ki so stari po letih, in so ljudje, ki so stari v glavi.

Zame ta zakon več ni relevanten. Pravi namreč, da neha veljati eno leto po tem, ko gospodarska rast v Slovenji preseže 2,5-odstotno mejo. Lanska rast je bila po oceni Banke Slovenije 2,6-odstotna. Zato s 1. januarjem 2016 določilo o prisilni odpovedi delovnega razmerja ne bo več veljalo.

Na tistih volitvah sem bil tretji. Situacija je bila drugačna, tedaj se je volilo nekoga, ki ni s FERI, ker je bil že rektor Ivan Rozman z naše fakultete in se mu je očitalo, da je ta postala na univerzi preveč dominantna. Zdaj sem lahko pokazal rezultate osemletnega vodenja fakultete, ki je bila tedaj največja šola v Mariboru s približno 300 zaposlenimi in 3000 študenti.

To so problemi vseh univerz v Sloveniji. Še ta teden se bom začel aktivno povezovati z gospodarstvom, iz katerega je naša univerza zrasla. Na tem področju imam izkušnje s fakultete, ki iz državnega proračuna prejme približno osem milijonov evrov, naš celotni proračun pa je 13 milijonov evrov. Znamo zaslužiti na tržišču.

Ko govorimo o prenašanju znanja v gospodarstvo, zmeraj pogledamo samo tehniške fakultete. Ampak univerza je kot človeško telo. Če nimaš ušes ali oči, boš še vedno živel, toda zelo dobro je, če slišiš in vidiš. Mi potrebujemo humanistične študije. In če sem nekoliko ciničen: Slavoj Žižek zelo dobro živi od filozofije. Človek je nenazadnje duhovno bitje in vsa tehnika ni nič, če v njej ni pameti. Brez programske opreme je računalnik le kup plastike in kovine.

Začel bom z gospodarstvom, ker to ustvarja novo vrednost. Samo tako se lahko razvijamo naprej. Moramo se povezati, da univerzitetno drevo, ki je raslo v nek slonokoščeni stolp, spet najde svoje korenine. Gospodarstvo nas potrebuje, dogovoriti se moramo o viziji, kaj želimo doseči. Povedati mora, kam teži, kaj bi rado delalo, univerza pa mora pogledati, kako mu lahko pri tem pomaga. Celotno družbeno okolje se mora vključiti v ta proces, saj gospodarstvo ni zgolj industrija, je tudi kultura.

Seveda. Stopiti moramo iz okvirjev. To je problem Maribora, zmeraj se zapiramo v škatle, namesto da bi videli širino. Vedno so vsega krivi drugi.

Poznava se že od prej, ko je bil zaposlen na univerzi in sem bil eden od pobudnikov, da je predaval študentkam in študentom na FERI. Lahko povem, da bomo v kratkem podpisali memorandum o sodelovanju med univerzo in občino.

O tem vam govorim. Univerza se je samoizolirala in ni več organsko povezana z družbenim okoljem.

Bom spet nekoliko ciničen. Pred približno desetimi leti sem bil član sveta za visoko šolstvo, v katerem je sedel tudi profesor Jože Mencinger. Vprašal me je, kakšne zdrahe imamo spet v »totem« Mariboru. Sem mu odvrnil, da imajo v Ljubljani še več podobnih problemov kot pri nas. »Bo držalo, samo o nas se ne govori,« mi je odvrnil in dodal: »Saj mi vam nočemo nič slabega. Vi si vse naredite sami.« Res smo pogosto preveč kalimerovski. Kot na žalost drži tudi, da je Ljubljana polna sposobnih Mariborčanov. V Mariboru je žal tako, da lahko dosežeš marsikaj, samo preveč sposoben ne smeš biti. Ni dobro, če štrliš ven.

Zagotovo. Človek je politično bitje. V svojem življenju sem doživel marsikaj. V drugi polovici osemdesetih let smo kričali in terjali večstrankarski sistem, stranke so rasle kot gobe po dežju. Zdaj je strankarstvo nekaj kužnega. Mene ni sram priznati, da sem bil član zveze komunistov, iz katere sem izstopil iz osebnih razlogov. V politično delo me je ponovno prepričal kolega Rudi Moge. V tistem času je bila LDS polna propulzivnih ljudi in dobrih idej. Žal je stranka potem zaokrožila svoj življenjski ciklus in sem na glavo skočil v novo zgodbo. Leta 2010 sem zares izstopil iz politike in s sedanjo ne simpatiziram več. To ni več to. Izbor ljudi v njej ni prva kategorija.

Takšne izjave sem slišal že večkrat – ko so se začela pojavljati imena, kdo bo v moji najožji ekipi sodelavcev. Spominjam se seznama ljudi, ki ga je objavila stranka SDS. Na njem so bili ostri levičarji, ki naj bi jih politika nastavila na položaje. Štejem si v čast, da sem bil tudi sam med naštetimi. Zdaj pa pravijo, da sestavljam ekipo desničarjev.

Ne vem, ker me to ne zanima. Zanima me zgolj, kakšen je njihov koncept vodenja univerze. Če se ujema z mojim konceptom in če svoje naloge zmorejo opravljati, so lahko levi, desni, zeleni ali »kodrlajsasti«. Vseeno mi je.

Pri nas ljudje napovedujejo, da bo otrok grd in bolehen, še preden je bil sploh spočet. V Sloveniji je problem, da ne znamo pohvaliti. Ali sem osem let vodil to fakulteto? Ali sem postavil novo stavbo FERI in rešil vse probleme? Če za to nisem bil odgovoren jaz, mi pokažite ljudi, ki so bili. Sam zmeraj prevzemam svoj del odgovornosti.

Churchill je bil zelo sposoben, a je bil tudi odgovoren za Galipoli. S svojimi govori, šarmom in optimizmom je zmogel poenotiti narod. Navdušil me je tudi Abraham Lincoln s svojim govorom iz Gettysburga. Churchill in Lincoln sta brezčasna. Ali Jobs ali Zuckerberg sodita v ta razred? Nočem biti nesramen, ampak njuni dosežki so trenutno še neke vrste igračke. Ali zmoremo živeti brez njih?

Z računalništvom in informatiko sem se začel ukvarjati že v 70. letih in na to gledam malo drugače. Jaz se z ljudmi raje pogovarjam v živo, ne »online«.