Direktor Mini teatra Robert Waltl, ki je prevzel režijske vajeti lutkovne predstave Jurček in trije razbojniki, ki jo bodo v tem gledališču premierno odigrali v petek, je prepričan, da je prav zdaj pravi čas za rekonstrukcijo te uprizoritve, ki jo je med drugo svetovno vojno postavilo Partizansko lutkovno gledališče. Ne le da letos praznujemo 70. obletnico osvoboditve, temveč je prav toliko časa minilo tudi od krstne postavitve omenjene lutkovne parodije. Ob tej priložnosti si bo v Mini teatru na Križevniški mogoče ogledati tudi razstavo Partizanske lutke 1944–2015.
Smešenje sovragovih slabosti
V drugi svetovni vojni se Slovenci sovražniku po robu niso postavili le s puškami, temveč tudi skozi gledališko umetnost. Na osvobojenem ozemlju je namreč sredi vojne vihre Slovensko narodno gledališče uprizarjalo Shakespeara, Molièra ali Čehova, na pobudo lutkarja in kiparja Lojzeta Lavriča pa se je leta 1944 oblikovalo tudi Partizansko lutkovno gledališče, ki je slabosti sovražnika smešilo prek marionetnih iger.
Prvo uprizoritev, varietejski spored za odrasle s sedmimi kratkimi prizori, je to gledališče izvedlo v gasilskem domu v Črmošnjicah na silvestrski večer leta 1944. A ker agitprop centralnega komiteja ni v celoti odobril besedila kabaretne predstave, je Alenka Gerlovič napisala lutkovno igro za otroke v štirih dejanjih, iz katere je vela slutnja skorajšnjega konca vojne. Predstavo Jurček in trije razbojniki je nato sama tudi režirala in zanjo oblikovala scenografijo, najmlajšo publiko pa je ta v Črmošnjicah dosegla v začetku leta 1945.
Lutke je po zamisli Nikolaja Pirnata izdelal Lojze Lavrič. Iz najlonske tkanine zavezniških padal so jim sešili obleke, na niti padal pa navezali marionete. Scenografija, ki jo bodo za ponovno uprizoritev v Mini teatru s pomočjo skic poustvarili do potankosti, je bila narejena iz lepenke, ozadje odra pa je bila modra tkanina, na katero so napenjali iz risalnega papirja izrezane sestavne dele scene. Zamenjave kulis so bile zamudne, zato so bili odmori dolgi, a jih je s harmoniko krajšal Janez Kuhar. Skupina ustvarjalcev, ki je z zložljivim odrom sčasoma postala potujoča, pa je skrbela celo, da so gledalci slišali strele iz prave brzostrelke.
Poškodovane originale pozneje nadomestile kopije
»Partizansko lutkovno gledališče je fenomen v širših okvirih, ne samo v Sloveniji,« je prepričan Robert Waltl. »Pri tem ni osrednjega pomena politično gledališče, ampak bogatost tradicije, iz katere sta kasneje nastala Lutkovno gledališče Ljubljana in celotna lutkovna scena v Sloveniji. Partizanske lutke smo v lanskem letu razstavljali vse od Bratislave, Budimpešte pa do Zagreba, Beograda in Črne gore, kjer so povsod pokazali veliko spoštovanje in absolutno navdušenje do te zapuščine.«
Razstava partizanskih lutk, ki jo je Mini teater pripravil v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Lutkovnim gledališčem Ljubljana in Koroškim pokrajinskim muzejem (prvi dve ustanovi sta sodelovali tudi pri pripravi predstave), bo od petka na ogled v njihovih prostorih na Križevniški. Prvič bodo skupaj videni vsi trije kompleti lutk, narejeni za predstavo Jurček in trije razbojniki. Kot že rečeno, je prvi komplet med vojno izdelal Lojze Lavrič, ki je po vojni oblikoval še replike Jurčka in druščine. Glede na to, da so se originalne lutke, ki so odigrale številne predstave, skozi čas močno poškodovale, pa so leta 1983 v Lutkovnem gledališču Ljubljana naredili še kopije, ki bodo »nastopile« tudi v tokratni uprizoritvi. Kot razkriva režiser, je največ težav igralcem pri snovanju nove postavitve povzročilo ravno učenje animiranja marionet, saj so se prvič spopadli s to nalogo. Ker je marionete izjemno zahtevno obvladovati, se dandanes namreč le še redko pojavljajo na gledaliških odrih.
Brez izrazite politične note
Zgodba igre Jurček in trije razbojniki je pravzaprav preprosta in po sogovornikovem mnenju otrokom zlahka razumljiva, saj so na eni strani dobri, na drugi strani pa hudobni ljudje – in prvi seveda premagajo druge. A njegov režijski prijem se ogne političnim temam.
»V času okupacije je bilo treba spodbujati ljudi k odporu, zato je tudi ta predstava imela agitatorsko namero. Danes je treba na eni strani besedilo brati z vprašanjem, kako prepoznati tistega, ki ti ne želi dobro in je sovražen, po drugi strani pa gre za poudarjanje pomena kulture. Slovenci smo resnično obstali zaradi kulture, a do te družba danes nima nikakršnega odnosa,« razmišlja Waltl.
