Uspeh Simona Špilaka na v nedeljo končani 69. izvedbi dirke Po Romandiji je nova prelomnica tudi v slovenskem cestnem kolesarstvu. Po kriteriju poljskega zanesenjaka Daniela Marszalka je odslej na vrhu večne lestvice najboljših slovenskih kolesarjev vseh časov. Torej je zdaj kar pravšnji čas za lestvico in zgodovino. Prekmurec, doma iz Tišine, tih in skromen, kot je, tega na veliko in široko ne bo komentiral, že kakšna izvlečena beseda je presežek.
Kakšen je kriterij za lestvico? Poljskemu kolesarskemu entuziastu Danielu Marszalku bi bilo treba postaviti spomenik. Po njegovi zaslugi ni nobenega dvoma, kdo je najboljši vseh časov. Tudi sicer bi se večina strinjala, da si gospod Eddy Merckx zasluži ta prestol, toda potem? Dve leti dela si je Poljak naložil ob prelomu tisočletja. Dobra zamisel, iskanje podatkov za dolga leta nazaj, tja do leta 1892, odlično poznavanje kolesarstva, dirk, zgodovine. Zelo zahtevna naloga ali bolje, izziv. Pri tem večno zanimivem vprašanju trčimo ob mnogo dilem o tem, kaj je vredno več. Tudi to zahteva veliko odgovorov. Marszalek je znal in se mu je ob prelomu tisočletja, ko je naredil lestvico najboljših kolesarjev vseh časov, klanjal ves kolesarski svet. Lestvice ne posodablja več. Ostali pa so kriteriji. In njegovi kriteriji so podlaga za slovensko lestvico. Kot je zastavil Marszalek, se točkujejo dirke svetovne serije WorldTour, svetovna prvenstva in dirki z olimpijskih iger, na katerih sta v letih 1960 in 1984 na igrah v Rimu in Los Angelesu Janez Žirovnik in Bojan Roprat vpisala prve slovenske točke na tej lestvici. Tako kot v preteklosti za to lestvico štejejo zgolj najimenitnejše dirke.
Tudi kriterij glede dirk je dodelan. Kako je to videti v praksi? Borut Božič je najlepšo bero nabral predlani z drugim mestom na klasiki Gent–Wevelgem (27 točk), zmaga na Pariz–Roubaixu bi bila po Marszalku vredna 50 točk. Zmaga Grega Boleta leta 2011 na klasiki v Plouayu, doslej edina slovenska zmaga na klasikah, je bila vredna 40 točk in je po tej metodologiji vredno toliko kot zmaga Simona Špilaka na dirki Po Romandiji 2010 in zmaga Janija Brajkoviča istega leta na Kriteriju Dauphine. Še bolj nazoren je podatek, da je Andrej Hauptman za tretje mesto na svetovnem prvenstvu v Lizboni 2001 prejel 35 točk. Hauptman je po zaslugi brona ter četrtega mesta na SP naslednje leto in petega na OI v Atenah 2004 dolgo vodil na lestvici, dokler ga z uspehi na Giru (8. mesto – 2009) in Touru (9. mesto – 2008) ni prehitel Tadej Valjavec. Sledila je doba Janija Brajkoviča. Mavrična majica je denimo vredna 70 točk, rožnata na italijanskem Giru 90 in rumena v Parizu na francoskem Touru 100 točk. Prag za etapni dirki Pariz–Nica ali Romandija je šesto mesto v skupnem seštevku ter zmaga v etapi. Le za največje tri tritedenske dirke Giro, Tour in Vuelta se podeljujejo točke za etapne uvrstitve na prva tri mesta. Luka Mezgec točke lovi počasi, za lansko zmago v Trstu ima vpisanih devet točk.
Simonu Špilaku ni bilo nič podarjeno. Ko je leta 2008, v prvem letu elitne profesionalne kariere, pri nedopolnjenih dvaindvajsetih letih presenetil z napadom v zadnjem kilometru dirke Po Flandriji, najuglednejše enodnevne dirke na svetu, je prvič opozoril nase ves svet. Ob tem ni nepomembno, da ga je skupina ujela tik pred ciljno črto, sicer bi bil četrti. Za deveto mesto za lestvici vseh časov ni dobil niti točke. Prekmurec se je potem specializiral za kratke enotedenske etapne dirke Pariz–Nica, Po Baskiji Pais Vasco, Po Kataloniji, Romandiji, Kriterij Dauphine in Po Švici. Prav francoska dirka Proti soncu ter baskovski in romandijski Tour so njegove prioritete v sezonah. To je bilo tako v ekipi Lampre, kot je zdaj v Katjuši. In bo nemara tudi naprej, saj je Špilak zelo zanimiv tudi za druge ekipe, letos pa je leto pogodb. Te enotedenske dirke so zelo kompleksne. Zahtevajo vsestranskost, odlično vožnjo na čas, kar je prav v letošnji sezoni še izpopolnil, sicer v nedeljo v Lozani ne bi zaostal le za Tonyjem Martinom, prvim specialistom sveta v tej »uri resnice«. Ob tem je zelo močan v klanec, posebno na valoviti trasi z več klanca. Ob tem velja za enega najspretnejših v karavani in je eden redkih, ki se je sposoben peljati le po zadnjem obročniku. Enotedenske dirke ne dopuščajo nobenih napak. In seveda vreme. Spremenljivo spomladansko vreme je kot nalašč. Ko drugi začnejo zmrzovati, on sname rokavice. »Ko je na kraljevski gorski etapi začelo deževati, sem takoj pomislil na Simona, da je to dobro zanj, če že ne zame,« se je na to temo pošalil Luka Mezgec. Lanska trpka izkušnja s poskusom na francoskem Touru je Simona Špilaka za nekaj časa odvrnila od misli na nov poskus v poletni vročini. Odločen je, da so zanj dovolj krajši touri.