V senci soja žarometov, usmerjenih na bruseljske politike, diha vzporedni svet, v katerem živi po nekaterih ocenah že približno 30.000 lobistov, ki držijo v rokah niti pomembnih zakonodajnih odločitev. Izdatki za lobiranje v središču Evrope naj bi vsako leto zrasli za približno 15 odstotkov. Velike korporacije in mala podjetja, banke, vlade, vladne in nevladne organizacije so za lobiranje v Bruslju lani zapravili že več kot milijardo evrov.
Na videz oddaljene zakulisne igre pomembno vplivajo na vsakdanje življenje v Evropi, zakonodaja, sprejeta v Bruslju, naj bi neposredno vplivala na kar štiri petine prebivalcev EU. Interesov Slovencev v Bruslju medtem na žalost ne zastopa praktično nihče. »Želel bi lobirati za Slovenijo in slovenska podjetja, vendar enostavno ni interesa,« ugotavlja predsednik slovenskega združenja lobistov Mihael Cigler. Razloge za to vidi tudi v stigmatizaciji lobiranja, ki je v mislih mnogih povezano z netransparentnimi ali celo korupcijskimi dejanji. Sumničavost Slovencev je pred leti zabetoniral primer nekdanjega evropskega poslanca Zorana Thalerja, ki je bil od novinarjev pod krinko pripravljen sprejeti podkupnino, govorilo naj bi se o 100.000 evrih.
Aktivnih le peščica slovenskih lobistov
Slovenija, ki že tako nima dolge zgodovine lobiranja, kot denimo ZDA, Velika Britanija in nekatere evropske države, se je znašla v paradoksalnem položaju. Na eni strani imamo po oceni združenja Transparency International najboljšo zakonodajo na področju lobiranja v EU, na drugi strani pa skoraj nobene lobistične aktivnosti. V registru lobistov je že nekaj časa prijavljenih zgolj 63 lobistov. Res aktivne bi lahko po Ciglerjevih besedah prešteli na prste ene roke.
Odločevalci v Bruslju so posledično slabo seznanjeni z interesi slovenskih podjetij in države, kaj šele, da bi jih upoštevali. Med brskanjem po arhivu evropske komisije, ki beleži lobistične aktivnosti (register Transparency), je mogoče najti le peščico slovenskih podjetij in združenj. Pipistrel, Geološki zavod Slovenije (GeoZS), Društvo za varovanje okolja Bled ter Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo so za lobiranje v evropski prestolnici lani namenili manj kot 10.000 evrov. Znesek je verjetno premajhen za kakšne resne učinke, zlasti ob dejstvu, da stane ena ura lobiranja od 125 do 425 evrov, odvisno od lobistovih izkušenj. Za resno medijsko kampanjo, ki običajno spremlja lobiranje, ne ostane dovolj denarja.
Nekoliko več, od 10.000 do 25.000 evrov, sta za lobiranje lani namenila Združenje Manager in Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS), ki je v preteklih letih bilo bitko proti polju vetrnic na Volovji rebri pri Senožečah. Holding Slovenske elektrarne (HSE), ki se prav zaradi močnih okoljskih lobijev že več let neuspešno poteguje za dovoljenja za gradnjo verige hidroelektrarn na srednji Savi, je lani za lobiranje v Bruslju zapravil manj kot 10.000 evrov.
V senci držav, ki razumejo pomen lobiranja
Preostala velika slovenska podjetja, vsaj uradno, lani v Bruslju niso lobirala. Telekom Slovenije, ki se je na evropskem sodišču boril proti Simobilovim (v lasti Telekoma Austrie) obtožbam izrinjanja konkurence, sodeč po registru Transparency lani za lobiranje ni namenil niti evra. Telekom Austria je na drugi strani lobiral z 200.000 do 300.000 evri. Kljub temu je evropsko sodišče dosodilo v prid slovenskega telekomunikacijskega operaterja.
Če že, se slovenska podjetja raje kot na lobiste obračajo na panožna združenja. Jeklarji so se po Ciglerjevih besedah pred časom obrnili na Eurometal. A pri tako imenovanem krovnem lobiranju pogosto ni prostora za iskanje specifičnih rešitev, ki bi koristile podjetjem na lokalni ravni.
Slovenci smo premalo aktivni tudi na ravni države. »Hrvaška in Srbija nas prehitevata po levi in desni,« pravi Cigler. Prepričan je, da bi lahko slovenska vlada ob primerni lobistični aktivnosti iztržila na primer precej več kot 3,2 milijarde evrov evropskih sredstev v novi finančni perspektivi. Dober primer učinkovitega lobiranja so Poljaki, ki so si v finančni perspektivi 2014–2020 izborili kar 106 milijard evrov evropskih sredstev – desetino celotnega evropskega proračuna. Evropske države torej dobro razumejo, kako velike so lahko koristi lobiranja, morda še bolj pa multinacionalke.
TTIP glavni motor rasti izdatkov za lobiranje
Google je denimo za lobiranje v Bruslju lani namenil skoraj štiri milijone evrov, kar je trikrat več kot leto pred tem. Letos bo moral svoj lobistični proračun verjetno povečati, saj ga evropska komisija obtožuje zlorabe prevladujočega položaja na trgu. Vse glasnejše postajajo tudi razprave o varovanju osebnih podatkov, ki jih Google kopiči več kot desetletje.
Zaradi ostrejših pravil o poročanju lobističnih aktivnosti je lani čudežno, za kar 17-krat, narasel proračun švicarske bančne skupine UBS, in sicer na 1,7 milijona evrov. Ameriška investicijska banka Goldman Sachs naj bi za lobiranje lani namenila od 700.000 do 800.000 evrov. Čeprav je to kar 14-krat več kot leta 2013, verjetno ne more biti točen podatek. »Goldman Sachs je aktiven povsod,« govori iz izkušenj Cigler, ki v letih lobiranja Goldman Sachsa na transparentnih kanalih še ni srečal. Spomnimo samo na njegovo skrito vlogo pri prodaji Mercatorja Agrokorju, o kateri smo obširno poročali v Dnevniku.
Kaj so še drugi razlogi za hitro rast izdatkov za lobiranje? »V globalnem smislu se dogaja izredno veliko. Transatlantski trgovinski in investicijski sporazum (TTIP) vnaša precej več dinamike v bruseljsko dogajanje,« pojasnjuje Cigler. Tradicionalno pa so najdejavnejši lobisti v energetskem sektorju. Francoski Total in britanski BP sta lani za lobiranje uradno namenila vsak od 2,5 do 3 milijone evrov, britansko-nizozemski velikan Royal Dutch Shell pa od 4,5 do 5 milijonov evrov. Prav Shellovi lobisti so bili doslej najuspešnejši. Dokumenti, ki jih je razkril Guardian, kažejo, da so jedro dogovora o manj ambicioznem 40-odstotnem znižanju emisij CO2 do leta 2030 že leta 2011 spisali prav v Shellu.
Prepričanje mnogih, da sprejemajo evropsko zakonodajo institucije, kot so evropska komisija, svet EU in evropski parlament, je torej pogosto zgrešeno. Lobisti naj bi imeli pomemben vpliv na kar 75 odstotkov sprejete evropske zakonodaje, za 60 odstotki lobiranja stojijo interesi multinacionalk.
