Ko nekdo za slabo uro dela zasluži 180 milijonov ameriških dolarjev, se večina zemljanov gotovo vpraša, kaj neki ta človek počne. Je morebiti borzni posrednik, nepremičninar, srečnež, ki je zadel na lotu, ali celo bančni ropar? Da bi lahko bil športnik, se namreč zdi malo verjetno, pa čeprav so zaslužki najboljših v zadnjih letih gromozanski. A vendarle gre za športnika, natančneje še neporaženega ameriškega boksarja Floyda Mayweatherja Jr. Čeprav mu šelestenje bankovcev ni tuje, saj je že od leta 2012 najbolje plačani športnik na svetu, pa je tako zajetna količina zelencev tudi zanj nekaj posebnega.
Toda boksarski dvoboj za naslov svetovnega prvaka v velterski kategoriji različic WBA, WBC in WBO, ki so ga mnogi označili kot dvoboj stoletja, je bil nekaj posebnega. Ne zgolj zato, ker so se dogovori s Filipincem Mannyjem Pacquiaom (zadovoljil se je s 120 milijoni; šest porazov v 65 dvobojih) začeli že leta 2009, temveč ker so organizatorji obrnili nekajkratni znesek, kot so ga namenili obema gladiatorjema. Ker je boj spremljal milijonski avditorij, so mnogi negodovali, da nista ponudila pričakovanega spektakla, o čemer priča tudi nekaj izjav nekdaj vrhunskih boksarjev – Oscar de la Hoya: Razočaran sem, od boksarskega dvoboja pričakujem več akcije, ki je vredna svojega denarja. Mike Tyson: A na to smo čakali pet let? Nisem navdušen. Arthur Abraham: Oba sta bila preveč previdna, pričakoval sem boljšo borbo. Manjši in lažji Filipinec je sicer razloge za poraz (110:118, 112:116, 112:116) iskal tudi v poškodbi rame, ki naj bi jo staknil med pripravami, saj je izjavil, da je z eno roko težko boksati, a mu je tekmec odvrnil, da je že boksal z obema poškodovanima rokama, a kljub temu našel pot do zmage.
Sodnica je bila neomajna: Pojdi v zapor
Lepotec in Denar. Vzdevka, ki sta se Floyda Mayweatherja Jr. oprijela med kariero. Prvi zavoljo obrambne tehnike, ki je njegov obraz ohranjala skorajda nepoškodovan (nič drugače ni bilo niti v nedeljo zjutraj), in drugi zaradi milijonov na bančnem računu, ki so ga tudi v lanskem letu popeljali na prvo mesto med športnimi zaslužkarji. Do konca kariere lahko tako celo preseže magično milijardo. Boksar se lahko pohvali, da je kot profesionalec dobil 48 dvobojev zapored, toda v zasebnem življenju ni tako uspešen: zaradi pretepanja matere svojih treh otrok (sicer ima štiri) je moral pred tremi leti za tri mesece celo za rešetke. »Kazen je primerna. Ne glede na to, kdo si, moraš sprejeti posledice svojih dejanj,« je bila neomajna sodnica, njegova partnerica Josie Harris pa je zlorabljanje boksarja pospremila z besedami: »Napadel me je šestkrat, enkrat tudi pred očmi sina Korauna. Ko je prihajal domov, sem morala vzeti pomirjevalo, ker nisem vedela, kaj lahko pričakujem. Še danes sem, ko izvem, da prihaja na obisk, nervozna in se nelagodno počutim v njegovi družbi.«
Leta 1977 v Michiganu rojenemu temnopoltemu Američanu je bil boks zapisan že v genski zasnovi. Oče Floyd Sr. se je namreč v velterski kategoriji pomeril tudi z legendarnim Sugarom Rayem Leonardom, stric Roger, zadnja leta njegov trener, pa je bil celo dvakratni svetovni prvak. Njegovo nadarjenost za boks naj bi prva odkrila kar babica. »Ko sem ji rekel, da si moram najti delo, mi je odgovorila, boks je tvoja služba,« se spominja revne mladosti, ko se jih je pri mami sedem drenjalo v eni spalnici in dostikrat niso imeli niti elektrike. Mama je bila odvisnica od heroina, teta, prav tako odvisnica, pa je umrla za posledicami virusa HIV. Oče zanj ni skrbel v takšni meri, kot bi si želel sam, zgolj spremljal ga je do telovadnice in mu pomagal pri boksu. »Nikoli me ni peljal v kino ali na sladoled. Vedno se mi je zdelo, da ima raje mojo polsestro. Vzgajal sem se tako rekoč sam,« je razkril nekaj podrobnosti svojega odraščanja, polnega vzponov in padcev, ter dodal: »Ljudje ne vedo, skozi kakšen pekel sem šel sam.« Očetom na sinovo otroštvo gleda nekoliko drugače: »K babici sem ga poslal, ker se mi je to tedaj zdela najboljša rešitev. Saj ni živel z neznanci.« A sta kasneje vseeno razvila prijateljski odnos.
Zasvojen je s stavami in avtomobili
Že kot amater je veliko obetal in bil v 90 dvobojih le šestkrat poražen. Na olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti pa si je priboril bronasto kolajno, pri čemer je v četrtfinalu kot prvi Američan po 20 letih premagal Kubanca. Mnogi so bili prepričani, da bi moral osvojiti tudi zlato kolajno. Proti Bolgaru Todorovu naj bi zbral več točk in glavni sodnik je že dvignil njegovo roko v znak zmage. Toda odločitev so spremenili, prste vmes pa naj bi imel vodja sodnikov, po rodu prav tako Bolgar. Pritožbi Američanov niso ugodili. Nekaj mesecev kasneje, 11. oktobra, je že prvič boksal kot profesionalec, njegova prva žrtev pa je bil Roberto Apodaca. Sinovega uspeha pa si v živo ni mogel ogledati Floyd Sr., saj je bil zaradi preprodajanja drog v zaporu. Sledili sta leti, v katerih je tekmece spravil na tla večinoma z nokavtom, komentatorji pa so si bili edini, da tako nadarjenega boksarja že dolgo niso videli. »Mislim, da bo postal najboljši vseh časov,« mu je laskal novinar ESPN Emmanuel Steward. Ko je 3. oktobra v Las Vegasu padel še Genaro Hernandez, je po vsega dveh letih prvič postal svetovni prvak, in sicer peresne kategorije različice WBC. Eden najbolj pričakovanih dvobojev se je zgodil 5. maja 2007, njegov tekmec pa je bil Oscar De La Hoya, svetovni prvak v šestih težnostnih kategorijah. Rekordnih 2,7 milijona gledalcev pred televizijskimi zasloni je poskrbelo za 120 milijonov dolarjev prihodka, De La Hoya pa je kljub porazu zaslužil 58 milijonov, kot pred njim ni še nihče (Tyson in Holyfield sta jih vsak po 35). Zanimivo, da je bil nekaj časa v igri za njegova trenerja celo Floyd Sr.
Slabi vedenjski vzorci ga spremljajo ves čas. Že leta 2002 so ga prvič obtožili zaradi nasilja v družini, a jo je odnesel s šestmesečno pogojno kaznijo, njegovi prekrški pa so se kar vrstili. Junija 2012 so mu odvzeli prostost, udeležiti se je moral tudi posebnega 12-mesečnega programa prevzgoje in plačati zanj smešnih 2500 dolarjev kazni. Smešnih zato, ker je istega leta z boksom zaslužil 85 milijonov dolarjev. V nasprotju s preostalimi najboljšimi športniki pa se Mayweather le redko pojavlja v reklamnih kampanjah, pogosteje pa v različnih televizijskih dokumentarcih, ki se osredotočajo predvsem na njegove dvoboje. Tudi zato so bili mnogi presenečeni, ko je pred desetletjem kot soplesalec Karine Smirnoff, Ukrajinke, ki živi prek luže, nastopil v oddaji Ples z zvezdami in osvojil deveto mesto. Eden njegovih redkejših porazov, potem ko je doslej že osemkrat postal svetovni prvak, in to celo v petih težnostnih kategorijah.
Mišic ne kaže zgolj v ringu, v katerem naj bi znova zaplesal že septembra, najverjetneje zadnjič v karieri, saj pravi, da bo nato svoje pasove prepustil mlajšim tekmecem, ki si prav tako zaslužijo priložnost, temveč tudi zunaj njega, saj velja za velikega zapravljivca, zasvojenega s stavami. Stavi namreč vsak dan. Leta 2006 je stavil 750.000 dolarjev celo na svoj dvoboj! Ko so ga vprašali, kolikšna je bila doslej največja njegova stava, je odvrnil: »V tednu ali zgolj posamično? Ne spominjam se točne številke, je pa bila vsota visoka. Stavil sem na tekmo ameriške nogometne lige med New England Patriots in San Diego Chargers. In seveda sem zaslužil.« Milijoni na računu mu omogočajo tudi, da živi na veliki nogi. Naravnost nor pa je na avtomobile. Samo pri enem zastopniku v Las Vegasu jih je kupil 88, med njimi je bilo 14 rolls-royceov. Sam na štirikolesnike gleda kot na svoje trofeje, simbole bogastva in uspeha. Podobno kot na svoja dekleta. »Seveda ne moreš voziti deset avtov hkrati, a lahko najdeš deset ljudi, ki jih vozijo. Sicer pa je moja filozofija naslednja: če lahko skrbiš za deset avtomobilov, lahko tudi za deset deklet. Ali pa dvajset.« Da svoja dekleta obravnava, kot da so njegova last, potrjuje tudi Josie Harris: »Ves čas je nadzoroval moj prenosni telefon, mi izbiral oblačila in zatrjeval, da je moj edini prijatelj.«