Planinske koče, ki so bile pozimi zaprte, ponovno odpirajo svoja vrata, planinske poti so vsak dan bolj obljudene. Pa ne le spomladi. Slovenske gore vsako leto obišče vse več ljudi, podobno kot vse več ljudi v Sloveniji teče ali kolesari. Tako na leto v Planinski zvezi Slovenije po slovenskih planinskih poteh naštejejo že več kot milijon pohodnikov. Tudi v planinskih kočah opažajo izjemne obiske. Na primer, v enem od sončnih oktobrskih koncev tedna je Valvasorjev dom, ki je lani prejel laskavi naziv najbolj priljubljene koče v Sloveniji, obiskalo kar okoli 500 ljudi. »Do zadnjega sedeža sta bila poln tako dom kot tudi vrt ob domu,« pravi Aleš Štefe, ki s svojo ekipo dom oskrbuje tretje leto.
Nenavadne zahteve iz doline
»Veseli smo slehernega obiskovalca, planinca, kolesarja, tekača, pohodnika in izletnika,« pravi oskrbnik. Vendar planinstvo ni le hoja v hribe. Zraven naj bi spadala, kot pravi pohodnica Pia Peršič, avtorica bloga Hodim, torej sem, tudi vsestranska skromnost (pri prehrani, prtljagi), ki človeku med hribolazenjem omogoča popolnejše doživljanje narave. Na skromnost pa novodobni planinci pogosto pozabljajo, s seboj v hribe odnesejo preveč, tudi na primer navade in zahteve, ki tja ne sodijo. Marsikdaj bi najraje videli, da bi bila parkirišča ob izhodiščih pohodnih poti vsaj toliko velika, kot so pred nakupovalnimi središči, gostinska ponudba v kočah bi morala združevati nekaj različnih tipov restavracij, plačevali bi jo radi po diskontnih cenah, ob takojšnji postrežbi pa bi si želeli še nasmeh ter prijazno besedo.
Tem trendom se delno prilagajajo, delno pa tudi upirajo oskrbniki gorskih koč. Privabljanja pohodnikov so se v lanskem kislem poletju ponekod lotili z inovativnejšimi pristopi, ki so med drugim vsebovali celo koncerte klasične glasbe v koči. A Štefe se zaveda, da razmah planinstva v koče privablja tudi ljudi, ki po srcu (še) niso planinci. »To so ljudje, ki ne poznajo hribovskih navad in običajev, ljudje, ki so še včeraj posedali po dolinskih lokalih, sedaj pa želijo načine in navade prenesti k nam v hribe. Nekateri med njimi sicer želijo čim hitreje osvojiti hribovske navade, takšni gostje so meni osebno zelo všeč. Z veseljem se pogovorim z njimi in jim povem, kar jih zanima iz hribovskega življenja in navad. Taki ljudje se običajno zelo radi vračajo in z mnogimi smo postali pravi prijatelji.«
Dunajski zrezek v vsako kočo?
Med obiskovalci pa so tudi ljudje, ki želijo za vsako ceno uveljaviti navade iz doline. »Radi bi na primer jedli pice, lignje, dunajske zrezke, ocvrti krompir... Nikakor se ne morejo sprijazniti, da tega pri nas pač ne bodo dobili, saj so prepričani, da je to hrana, ki mora biti povsod, tudi v planinski koči.«
Žal so v marsikateri koči takšnim zadevam podlegli, ugotavlja pohodnica Peršičeva. »Tega jim ne bi bilo treba storiti, meni se to zdi napačno. V naših kočah pogrešam predvsem tradicionalno lokalno hrano. Če planinstvo gojimo več kot sto let, bi tradiciji vsaj v ponudbi prehrane morale slediti tudi planinske koče. Dunajski zrezki in ocvrti krompir pa vanje ne spadajo,« je prepričana.
Čeprav je težko, sploh s tako laskavim nazivom, kot ga ima Valvasorjev dom, gosta pustiti razočaranega, je to včasih treba storiti, pravi Štefe. »Želimo obdržati poslanstvo planinske koče. Takšnim obiskovalcem poskušamo razložiti, da to pač ne sodi vanjo, in jim ponudimo jedi iz naše bogate planinske kulinarične ponudbe. Največkrat so nato s ponudbo in izborom zadovoljni in razumejo naše 'hribovske omejitve'. So pa, sicer redki med njimi, tudi taki, ki vztrajajo pri svojem prepričanju. Ampak ti niso bili in nikoli ne bodo pravi ljubitelji gora ter hribovskih navad in življenja,« meni oskrbnik.
Tudi brez sobe s kopalnico gre
Pripetljaji v gorskih kočah pa so včasih tudi nenavadni in niso vezani samo na tisto, kar je možno dobiti na krožniku, dodaja Štefe. »Zgodilo se je, da je gost na vsak način želel pri nas najeti sobo s kopalnico, s kadjo in straniščem.« Razložili so mu, da imajo pri njih etažne, lepo urejene sanitarne prostore, takšne sobe, kot jo želi on, pa ne. »Gost je bil vidno presenečen, a je vseeno ostal naš gost. Zjutraj, ob kavi, mi je povedal, da je čisti hribovski začetnik, a da ima namen dodobra spoznati naše gore.« Svojo namero je očitno zelo uspešno uresničeval, pripoveduje Štefe, kmalu je prehodil dobršen del naših gora ter spal v številnih kočah in domovih. »A nista minila niti dva meseca, ko me je ponovno poklical v želji, da rezervira sobo pri nas.« Tokrat dodatnih zahtev po kopalnici ni imel, saj se je koč že navadil. Začel pa je razlikovati tudi v udobju med njimi. »Ko je prišel, mi je najprej povedal, da udobnejše namestitve, kot je je bil deležen pri nas, ni doživel nikjer drugje. Bilo mu je vidno nerodno zaradi njegovega 'teženja' ob prvem obisku. Vsi, vključno z njim, smo se smejali, on pa je postal naš redni obiskovalec in vsi iz ekipe smo veseli njegove vedre družbe.« Kljub svojim prvotnim za hribe neprimernim zahtevam je gospod po besedah oskrbnika v kratkem času postal pravi planinec z vsemi hribovskimi navadami in običaji.
Takšne zgodbe se na srečo največkrat končajo s smehom vseh vpletenih, tudi sicer pa razmah planinstva pozitivno vpliva tako na družbo kot na njene posameznike, ugotavlja Pia Peršič. »Aktivno preživljanje prostega časa koristi vsakemu človeku. Da se nam uspe motivirati za dejavnosti in izzive, se mi zdi najpomembnejša človeška vrlina.« Pomaga nam na vseh življenjskih področjih, dodaja pohodnica, saj nobena pot za nas ni več prezahtevna in noben izziv ni pretežak. »Tradicija planinstva pa krepi tudi našo družbo. Bolj smo pozitivno naravnani, krepijo se naše medsebojne socialne vezi. Ljudje smo boljši sami po sebi, bolj človeški, bolj prvinski, kadar hodimo.« Po njenem opažanju pa v hribih dokazujemo tudi svojo ekološko ozaveščenost – znamo se vesti v naravi, pa tudi smeti vse pogosteje odnašamo s seboj v dolino.
