O Turkovi ne pišemo prvič. Po osnovni izobrazbi je modna oblikovalka, specialistka za modno slikarstvo. Dejstvo, da je bila najbolj redna ocena v času njenega šolanja 10, komentira, da je »piflarka prostega sloga«. Prodorna in neuklonljiva državljanka. Širšo javnost je nase opozorila leta 2006, ko je tedanjo miss Slovenije Iris Mulej odela v svojo kreacijo iz čipk, v kateri se je lepotica potem predstavila na svetovnem izboru. V nadaljevanju je delala predvsem kot stilistka na televizijskih postajah, kar je, kot pravi, tudi posledica njene preračunljivosti, saj so tovrstni posli zanesljivejši zaslužek kot modno kreatorstvo in snovanje svojih modnih linij, o čemer je kakopak tudi sanjarila. Trenutno dela kot asistentka režije pri snemanju nadaljevanke Ena žlahtna štorija. »Delam po projektih. Nekaj mesecev po 17 ali celo več ur na dan, kot pri trenutnem projektu, ko sem, sploh na začetku, bila v službi tudi od šestih zjutraj do enajstih zvečer. Ko ni posla, sem prosta in čakam na drugega. Do danes še nisem bila redno zaposlena niti nisem razmišljala o tem. Stalno delam na avtorskih pogodbah. Predvsem se mi zdi 20 dni dopusta na leto premalo in omejujoče se mi zdi delati tako, da se 'štempljaš', čeprav je zdaj, ko je prvi otrok šel v prvi razred, vedno težje usklajevati čas, predvsem med prazniki in počitnicami.«
Ne jadikuje, raje se bori
Naša portretiranka je izrazita »nejamračica«. To, da vsak dan vstaja ob petih, se ji ne zdi omembe vredno. »Nikoli nisem tarnala. Sem borka. Nad denarjem se ne pritožujem. Znam se zmeniti in niso me še prinesli okoli, predvsem pa nikdar nisem delala zastonj ali za 'renome' oziroma za uveljavitev, kot se reče. Z renomejem si pač ne morem plačevati položnic, poleg tega pa, če narediš kaj malega zastonj, potem pričakujejo, da boš tudi pri večjih zadevah skromen. Ker upravljam denar sama in ker neki čas služim, potem pa sem lahko neko obdobje brez dela in prihodkov, moram imeti samodisciplino.«
Barbara Turk svoje storitve ponuja vsakokratno, in to na prostem trgu dela, kjer vsakič konkurirajo novi in mlajši. Da dobi posel, torej ni nujno. Na zanesljivosti redne zaposlitve ali kake druge vnaprej dane garancije torej ne more računati. Kateri drugi mehanizmi, ki ji zagotavljajo pozicijo in delo, vendarle obstajajo? »Mlajši ljudje so lahko nelojalna konkurenca, saj delajo za 'žeblje' in za svoje ime, vendar pa se z njimi niti ne ukvarjam. Generacija, s katero sodelujem, je mojih let, druži nas, da se poznamo, da smo drug drugemu zanesljivi oziroma da smo ekipa. Pripadaš določeni skupini ljudi in z njimi deliš usodo. On je tvoj in ti si njegov človek. To je edina garancija. Pred kratkim sem bila brez dela, ker je ekipa, ki ji pripadam, izgubila posel. In tako bo nemara tudi z mlajšimi. Nekoč bodo del svojih ekip.«
Pravi, da nemalokrat sicer čuti utrujenost, vendar ne takšne, da ima občutek, kot da se ji ne bo uspelo odpočiti do konca življenja. Življenje in delo jo načeloma zabavata. »Ven pretežno ne hodim. Morda enkrat na mesec, pa tudi to ni nujno. Zabavam se, ko delam, kar delam, imam pa k sreči rada. Načeloma me pa zabava vse, tudi beljenje stanovanja, brušenje sten ali likanje perila,« pravi mati dveh otrok s kariero in z voljo po tem, da nadaljuje življenje po svojih principih.