Ljudje so tekli od jutra do večera, nekateri celo ponoči, tako da niso utegnili ne spati ne jesti, kaj šele živeti. Tekli so, kolikor so jih nesle noge, da bi le dobili dovolj hrane, smeli k zdravniku, dobili penzijo. Nekateri teki so bili v resnici smiselni, recimo poštarjev ali varuškin tek, drugi so bili povsem sami sebi namen: ljudje so tekli na tekočem traku, v gigantskih kolesih, takšnih, kot jih imajo hrčki v svojih kletkah, ali pa kar na mestu. Rekli so, da se na ta način počutijo izpolnjene, da jim tek, čeprav na mestu, daje zadovoljstvo in samozavest.
Za tiste, ki niso mogli, znali ali želeli teči, so ustanovili posebne službe, ki so strokovno ocenjevale problematične osebke. Kategorij je bilo več. Nekateri so bili preprosto leni in so iskali načine, kako bi prišli do hrane, zdravnika in penzije, ne da bi jim bilo treba teči. Drugi niso bili sposobni ali pa so teči želeli, a so jim drugi rekli, da njihov tek ni dovolj dober, da bi bili zanj plačani. Nekateri od teh so obupali, nekateri so celo storili samomor, ker se jim je zdelo, da brez teka njihov obstoj nima več nikakršnega smisla. Drugi so v obupu začeli krasti, tretji pa so tekli – zastonj. So rekli, da se na ta način počutijo izpolnjene in srečne in da tudi hrana in penzija nista vse v življenju. Da bodo pač vzdrževali telesno pripravljenost, dokler ne pride priložnost tudi zanje.
Zadeve so se sčasoma, jasno, izrodile. Tisti, ki so bili uradno tekači, so se polenili in najeli uradne netekače, da so tekli zanje. Včasih celo več netekačev. Ker so imeli na ta način boljši rezultat, so dobili uradni tekači veliko boljše plačilo, a svojim najetim netekačem, ki pa so v resnici tekli in jim prinesli takšno plačilo, so odškrtnili zgolj drobtinice. Toliko, da so ti lahko preživeli in da se jim je zdelo, da so našli priložnost in končno tudi smisel. Čeprav uradno še vedno netekači in še vedno revni kot cerkvene miši so odslej po svetu hodili dvignjenih glav. Zanimivo, pa se tudi tekači, čeprav niso tekli, ampak zgolj kradli svojim netekačem, zaradi odsotnosti teka niso počutili nič manj pomembno, osmišljeno ali izpolnjeno. Celo več, bili so srečni, da so lahko počivali in jedli na tuj račun.
Nagradno vprašanje se torej glasi: kdo nas je naplahtal, da je v sistemu, kjer je definicija dobre poslovne ideje čim manj teka za čim več hrane, tek, čeprav tja v en dan, najbolj vzvišen način samoizpolnitve? In kdo nam je vsilil prepričanje, da je tek ključnega pomena za fizično in duševno zdravje človeka, če biologija trdi, da je v resnici hrana tista?
Ne potrebujemo praznika teka, ampak čevapčiče za vse!