Na občini, zagotovo. Drugače ne gre. V podjetju že imam naslednika. Je pa res, da je na obeh straneh več dela, kot sem sprva mislil, da ga bo. Podjetje je v dvajsetih letih zraslo z enega na 68 zaposlenih. Nato sem ugotovil, da sem že malo prestar, in sem uvedel svojega namestnika. Pa tudi elektronika se tako hitro razvija, da morajo priti nove ideje, mlajši ljudje. Naša razvojna ekipa je dobra in čas je, da začne sama letati višje. Toda ker trenutno prehajamo iz malega v srednje veliko podjetje, me zdaj še bolj potrebujejo, marsikaj je treba na novo postaviti, spremeniti informacijski sistem, sistem dela, način kontroliranja, reformirati oddelke. Torej je kar nekaj organizacijskih težav, ampak je vse skupaj veliko lažje kot na občini.
Torej hočete reči, da je lažje voditi podjetje kot občino?Ah, seveda!
Toda ves čas poslušamo, kako težko je v podjetništvu, pa kako država z zakonodajo ovira razvoj in podobno.Vse to so samo prazni izgovori. Ovire so v glavah. V podjetju je prednost v tem, da to, za kar se odločiš, narediš in si učinkovit. Na občini pa to ni mogoče, saj vse, kar je logično, v politiki ne funkcionira, ker je pri vsaki stvari možnost pritožb, ker je milijon zakonov, milijon variant, kako nečesa ne narediti.
Pa se da občino voditi kot podjetje?Skušam jo voditi tako. Moj cilj je, da ni koalicije in ne opozicije. Če bi v firmi imeli koalicijo in opozicijo, bi bila razdeljena na pol in ne bi mogla delati. In zakaj bi tako moralo biti na občini? Ni logično. Sploh v manjših občinah ni nobene potrebe po strankah. Moramo se samo odločiti, ali bi radi najprej naredili vrtec, most, cesto ali kaj drugega. Tu ni nobene politike. Tudi sam nikoli nisem bil v nobeni stranki in nikoli ne bom. Strankarstvo zelo zavira razvoj, saj so pri vsaki odločitvi v ozadju tudi kalkulacije. Energijo moramo vložiti v izdelek, v storitev za ljudi, ne pa da se prepiramo.
Zakaj ste kandidirali za župana?Štiri leta sem bil občinski svetnik, pa se ni dalo nič doseči. Trudil sem se, da bi zlasti za gospodarstvo kaj naredili, a ni šlo. Zato sem se odločil, da kandidiram. To je bila tudi priložnost, da se malo umaknem iz podjetja.
Nekateri pravijo, da en županski mandat ni dovolj, če hočeš za občino res kaj konkretnega narediti. Se strinjate?Ne. Če mi ne bo uspelo v štirih letih občine zapeljati v pravo smer, potem nima smisla, da bi bil tu še štiri leta. Strogo sem odločen za en mandat. In če bom tega zdržal, bom zdržal zelo veliko. Potem bom šel v pokoj. Županujem volontersko in denar razdelim med ljudi. Nisem tu zaradi denarja ali kakšnih svojih interesov. Res hočem nekaj narediti za Šentjernej. Predvsem bi rad razširil industrijsko cono, da bi odprli vsaj sto delovnih mest. Mladi potrebujejo delovna mesta, so izobraženi, a bežijo ven. Občina brez mladih in brez delovnih mest pa bo zgolj sirotišnica. Investitorje že imamo. So lokalni in jih je treba le zbezati iz garaž, da bodo investirali, se vključili v mednarodne tokove in imeli vizijo. To je moja glavna naloga. Gre za približno deset šentjernejskih podjetij, ki so perspektivna, imajo svoj kapital, so zdrava in so tudi sposobna investirati. Le malo jih je treba dregniti.
Ko ste leta 2013 postali dolenjsko-posavska gazela, ste dejali, da ste v svojem podjetju vse, od lastnika in direktorja do hišnika in čistilke.Še vedno je tako. To je recept za vsako podjetje. Direktorji ne razumejo, koliko rezerve imajo v svojih ljudeh, da jih pohvalijo, jim dajo dobre delovne pogoje, jih spoštujejo. To je najpomembnejše. Da si lastnik in potem razsipavaš denar za nepotrebne stvari, nima nobenega smisla. Za neko superbarko? Zakaj pa? Mi dobiček vlagamo izključno v razvoj, delovna mesta, napredek, in zdaj je pred nami rezultat takega dvajsetletnega dela. Kdor gleda samo na dobiček, na dolgi rok ne bo uspel. Ko stranka ugotovi, da jo imaš samo zaradi denarja, ni več pravega odnosa. Po drugi strani pa je tako razmišljanje po svoje logično. Direktorju dajo mandat za štiri leta in zanj je pomembno le, da bo na vseh koncih zmanjševal stroške in dosegel čim večji dobiček. A s takim odnosom podjetje zgolj izčrpaš in zaostriš odnose. To lahko deluje le kratkoročno, na podjetje pa moraš gledati dolgoročno. Če se vse leto obremenjuješ, ker nisi dosegel 12-odstotne rasti, ampak »le« desetodstotno, in razmišljaš, kaj je bilo narobe, čeprav si delal dobro, to zagotovo ni prava pot. Tudi krompir ne more rasti v nedogled. Enako je s podjetji. Ekonomistov res ne razumem. Vsak sistem, vsaka stvar ima svoje omejitve. Tudi ekonomija. Če vprašaš ekonomista, kolikšen dobiček si želi, bo postavil neko nemogočo vsoto, vsako leto višjo. A podjetja tega ne zmorejo. Od kod? In sploh, zakaj?
Kakšni so torej po vašem mnenju kriteriji za uspešno podjetje?Dobri odnosi, kjer se delavci dobro počutijo in uživajo v svojem delu, razvoju. Je pa res, da mora podjetje poslovati pozitivno, imeti dobiček in ga vlagati v razvoj, opremo, ljudi. Večji problem je seveda, kako ta dobiček doseči. Če s stranko tesno sodeluješ, ji lahko razložiš, zakaj si morda dražji kot nekdo drug, ker imaš, denimo, boljši in hitrejši servis, torej nekaj, s čimer upravičiš svojo dodano vrednost. Vsako podjetje, ki tekmuje zgolj s cenami, propade. Če je stranka prava, si niti ne želi najnižjih cen. Želi si optimalno storitev, optimalni izdelek, kar pomeni, da raje da nekaj več in tako ve, da boš preživel, ker si dober, in boš ta izdelek še naprej razvijal, torej nate lahko računa.
Avstrijec, s katerim sem delal od vsega začetka, a je žal že umrl, me je ogromno naučil. Pomagal nam je tako tehnično kot pri samem razmišljanju. Takrat smo ravno prehajali iz socializma v kapitalizem in treba se je bilo naučiti drugačnega razmišljanja. Bili smo podizvajalec, a je na nas gledal, kot da smo njegovi. Nekoč je prišel k nam in rekel, da moramo dvigniti cene, da delamo prepoceni izdelke. In smo jih dvignili. Videl je, da smo zdrava družba, da dobro investiramo, in hotel nas je imeti. Večkrat je dejal, da če se zgolj boriš za denar, gre ta od tebe stran. Kot če bi tekel za lepo žensko. Nikoli je ne boš dobil.
Pa je pri nas v podjetništvu že prisotna ta miselnost?Spreminja se v to smer. V Sloveniji je ogromno uspešnih podjetij. Mediji sicer prikazujejo, kako je v Sloveniji vse zanič, toda BDP je zrasel za dva odstotka. To so naredili izvozniki in zelo dobra, uspešna podjetja, ki niso v državni lasti, v katerih ni politike in kjer se dela tako, kot sem povedal prej. Sicer na zunanjih trgih ne morejo preživeti.
Vrniva se k občinam. Država ves čas klesti denar zanje, povprečnina je nižja. Proračuni občin so posledično manjši. Je zato veliko težje delati?Manjši proračuni so realnost. In država bo še klestila. Treba je pač upoštevati zlato pravilo, da lahko zapravimo toliko, kot zaslužimo. Občine se bodo morale navaditi živeti z manj denarja. Saj se da. Zdaj pa vsak pride na občino s svojim piskrčkom in čaka, kdaj bo kaj dobil. Naš proračun je 5,5 milijona evrov. S tem denarjem lahko ne naredimo nič in ga potrošimo zgolj za svoje financiranje. Lahko pa z njim ogromno naredimo, če ga znamo prav obrniti in se gospodarno obnašati. Kot v podjetju. Sicer pa, če je manj denarja, ni nujno, da je težje delati. Morda je celo lažje. Poglejte, koliko je prostovoljstva v Sloveniji. Dobro delajo predvsem gasilci. To pa zato, ker so prostovoljni, oni ne morejo propasti, ker jih država finančno ne podpira oziroma jih zelo malo. Torej denar ni najpomembnejši. Samo malo je treba spremeniti razmišljanje.