Ameriški gostje srebrnega abonmaja, člani Godalnega kvarteta Escher, so svoj spored začeli prav z Bergovo Lirično suito, skladbo, ki stoji neskončno razpeta med svobodno atonalnostjo in dodekafonijo, med strukturalno premišljenostjo in močno izpovednostjo, med svetlim in temnim, kot so se izrazili tudi člani kvarteta sami. Na naših koncertnih odrih se odločitev za Berga ne zdi povsem samoumevna, toda gostje so delo igrali kot še eno izmed velikih del kvartetne literature, kar je tudi edini pravi pristop. Zvočna izenačenost, tehnična natančnost (praktično cel koncert nisem zaslišal niti enega intonančnega zdrsljaja) in barvna mehkoba so izjemne odlike mladega kvarteta, ki se po tej tehnični plati danes gotovo uvršča med najboljše svetovne kvartetne zasedbe, a v povezavi z Bergom sem imel večkrat občutek, da takšna poravnanost in uglajenost celo zastirata osnovno ekspresivnost Lirične suite. Tako smo bili paradoksalno priča »popolni« izvedbi, v kateri je bilo mogoče razpoznati gostoto kontrapunktičnih dialogov vseh glasbil in nežno liričnost, a prave »poti« h končni »temi« in pa z vsakim parom stavkov večjega kontrasta med divjim in temačno zastrtim, tudi depresivno brezizhodnim, vendarle ni bilo.
Osnovne interpretacijske in zvočne predispozicije kvarteta Escher so se tako veliko bolj zlile s Schubertovo tvarino. Tu sta nas zvočna mehkoba in zelo decentno agogično senčenje potopila v tipični sanjavi svet bolj privzdignjene salonske glasbe. Schubert je tekel gladko in, kar je še bolj pomembno, značajsko ves čas igrivo, nedolžno neobremenjeno in občutljivo. Spet drugačne interpretacijske zahteve so povezane s Sibeliusovim edinim godalnim kvartetom, v katerem imamo opraviti s tipičnim simfonikom na delu v njemu tujem komornemu mediju. Člani kvarteta so bili povsem navdušujoči predvsem v sklepnih stavkih, kjer sta se plesna motorika in virtuozna hitrost zlivali prek vseh robov in oglov koncertnega podija, z enako samoumevnostjo pa so se premikali tudi po tistih straneh partiture, ki naj bi sicer razkrivale bolj fragmentarno kompozicijsko gradnjo in celo kakšen slogovni dvom.
Dokončno se je kvartet razkril z dodatkom, Wolfovo Italijansko serenado – ta je bila zaigrana v nesluteno osupljivo hitrem tempu, kar se mi niti ne zdi osnovna poanta skladbe. Ta živi predvsem od številnih hudomušnih melodično-harmonskih vzgibov, torej od detajlov, ki pa so tokrat v morju virtuoznosti ostali skriti, nepovedni. Paradoks kvarteta je torej ta, da njegova tehnična izpopolnjenost pogosto celo zastira interpretacijski potencial ali drugače: tudi robatost, napor, neuravnoteženost so lahko pomembni estetski kriteriji.