Tradicionalni mesec Okusov Vipavske doline je letos uvedel gurmanski safari, katerega trasa je bila speljana skozi idilične vipavske vasi in zaselke. Na njem smo obiskali zanimive vinske kleti, se podučili o trtah, vinu in pridelavi žlahtne kapljice ter doživeli okuse, burjo, sonce in gostoljubnost Vipavcev.
Start prve etape je bil na terasi renesančnega dvorca Zemono, kjer nas je Tanja Krapež, ena izmed organizatork prireditve iz razvojne agencije Rod, uvedla v deveti festival vina in kulinarike, takoj zatem pa nas je v sončnem dopoldnevu začel razvajati šef Gostilne pri Lojzetu Tomaž Kavčič z ekipo. Ker je bilo jutro in po tako imenovanem Kebrovem zakonu še prezgodaj za kaj bolj konkretnega, smo najprej pokusili čaj z dodatkom, postrežen v kozarcih za vino. Zatem so prišle na vrsto Tomijeve specialitete – pokusili smo jajčka, pa šparglje, polento in druge dobrote v najrazličnejših kombinacijah.
Mimo Lož do domačije Miška
Ko smo si dodobra privezali dušo, smo se odpeljali skozi Vipavo mimo Lož do zaselka Tabor. In ni bil izbran naključno, saj se z obzidja cerkvice sv. Mihaela odpira lep razgled na Vipavsko dolino in njene griče, na Nanos in Sinji vrh. Pod nami so bili lepo urejeni vinogradi. Na pravi učni uri zgodovine smo prisluhnili vinarju Matjažu Lemutu.
Na Erzelju na domačiji Miška, ki se dviga 320 metrov nad Vipavsko dolino, modrost starejšega rodu, ki ga je še posebej začrtal Stano Miška, spajata z inovativnostjo mlajših generacij njegov vnuk Primož Šušmelj z ženo Tino. »Ponosni smo na izkušnje in znanje, ki se je na tej domačiji pretakalo iz roda v rod. Uradni zapisi o naši vinarski poti segajo v leto 1861, kar potrjuje letnica vklesana v enega izmed sodov v kleti,« pripoveduje Primož, ki je domačijo prevzel pred osmimi leti. »V petih letih sem obnovil vinograde. Usmeril sem se v avtohtone sorte, saj so lege primerne za pinelo, zelen, rebulo, barbero in merlot.«
Na obisku pri bivši vinski kraljici
Po pokušini barbere 2011 in drugih sort smo pot nadaljevali na Planino, kjer sta nas pričakala nekdanja slovenska vinska kraljica Špela Štoka in njen mož Damjan. Izvedeli smo, da so tu doma najboljše pinele. Kmalu smo se o tem tudi prepričali. »Okoli 19.000 steklenic je pridelamo. Najbolje se počuti v naših krajih,« je prepričan Damjan. »Gre za malo višje, sončne lege. Potrebuje siromašna tla in tudi bolj malo rodi.« Gospodar nam je ponudil letnik 2014: «Gre za poseben letnik. Bilo je premalo sonca in preveč dežja. Z izdelkom pa nismo bili razočarani. Vino je bolj aromatično, spominja na zeleno papriko, kar je posledica hladnih noči. Ima višje kisline in manjše alkohole, negovali pa smo jo v kovinskih posodah.« S pinelo je na Vipavskem posajenih 50 hektarjev površin, vseh vinogradov pa imajo 2000. Vipavci so ponosni predvsem na stare sorte, ki jih imajo vsaj 50.
Iz Planine smo nadaljevali skozi Tevče proti Šmarju in se v zaselku Jakulini ustavili na domačiji, kjer je bil rojen duhovnik, vinogradnik, pisec strokovnih knjig o vinogradništvu in zgodovinar Matija Vertovec. Vertovec je delil sorte Vipavske doline na žlahtne in manj žlahtne. Med žlahtne sta sodila tudi pinela in zelen.
Rogljički iz železne škatle
Ko smo si v spremstvu lastnika Dejana Krapeža ogledovali domačijo, nas je spet presenetil Tomaž, ki se je nenadoma pojavil z železno škatlo, kakršno nosijo mehaniki. Razlikovala se je le po tem, da je bila izjemno čista, brez oljnih in drugih madežev. Ko jo je odprl, so iz nje zazijali pravi rogljički: »Polnjeni so z majonezo, narejeno z oljčnim oljem in beljakom. Dodano je rdeče zelje, pa sir, staran v slami, in panceta, kuhana v barberi,« je potešil radovednost prisotnih. K rogljičku je ponudil primerno ohlajen pergulin z domačije Žvokelj z Vrhpolja, letnik 2013.
Po malici in ogledu stare kleti iz leta 1600 smo se zapeljali po ozki dolini Branice pod kraškim robom do vasice Zalošče. Tam so nas na kmetiji, kjer imajo tudi slovaško kulturno ambasado, sprejeli Joško Saksida, njegova hči Ingrid, ki vodi turistično kmetijo s partnerjem Markom Bolčino, ki je šef, ko gre za pripravo kulinaričnih dobrot. Predzadnja postojanka safarija je bila vas Kamnje. Nad vasjo pod Čavnom smo si ogledali najvišji vinograd na tem območju, ki sta ga Ivi in Edi Svetlik uredila 410 metrov visoko.
Iz vsake trte buteljka vina
Na poldrugem hektarju površine je posajenih 8800 trt rebule. Vinograd, za katerega je značilen 25-odstotni nagib, so poimenovali Grace. Trte obremenijo s kilogramom grozdja, iz katerega pridelajo približno buteljko vina. »Rebula dozoreva v izbranih hrastovih sodih v kleti posestva Tilia na Kukanjah nedaleč od Ajdovščine. Skupaj z odličnim vipavskim vinarjem Matjažem Lemutom spoštujemo staro tradicijo pridelave,« je razložila Ivi, Matjaž pa dodal: »Tu pod Čavnom je nastala zgodba dveh družin – Svetlikove in Lemutove.« Nastala je blagovna znamka Svetlik rebula, narejena po španskih šegah. »Običajno sem avtor svežih vin. Z rebulo pa sem se podal tudi v macerirano vino,« je bil nekam skrivnosten Matjaž.
Gurmanski safari se je končal na dvorcu Zemono, kjer je zbrane ponovno presenetil šef Gostilne pri Lojzetu. »Po napornem dnevu se prileže goveja juha,« je dejal in lastnoročno v stekleničkah postregel z okusno, močno čisto govejo juho. Nato se je gurmansko razvajanje nadaljevalo v obokani kleti dvorca Zemona. In veliko tega, kar smo videli, čaka tudi obiskovalce meseca Okusov Vipavske doline in majskega festivala vin. Le podati se bo treba v te prelepe kraje.
