Vlada je na zadnji seji napovedala, da bo varčevalne ukrepe prihodnje leto nekoliko ublažila. Sklenila je, da bo ob že dogovorjeni odmrznitvi napredovanj v javnem sektorju povišala otroške dodatke in štipendije, prav tako naj bi zvišala minimalni osebni dohodek, ki je podlaga za izračun denarne socialne pomoči. Zadovoljnejši bodo tudi upokojenci: zaradi gospodarske rasti, ta naj bi tudi letos znašala okoli 2,5 odstotka, bo vlada prihodnje leto spet uskladila pokojnine; zadnja uskladitev je bila leta 2013. Regres bo enak kot letos.
Socialni partnerji in ekonomisti neenotni
Ohlapnejše varčevanje bo seveda zvišalo javnofinančne izdatke. Sprostitev napredovanj v javnem sektorju nas bo po oceni vlade stala več kot 180 milijonov evrov, za socialno politiko bo namenjenih dodatnih 70 milijonov evrov, 45 milijonov evrov več pa bo treba odšteti za uskladitev pokojnin.
Državna sekretarka Mateja Vraničar je po včerajšnji seji Ekonomsko socialnega sveta, na kateri je vlada socialnim partnerjem predstavila dopolnjen osnutek nacionalnega reformnega programa, pojasnila, da bodo vse podrobnosti v zvezi z ovrednotenjem posameznih ukrepov znane po sprejetju programa stabilnosti. Končno besedilo obeh dokumentov bo vlada potrdila v sredo in ju nato poslala v Bruselj.
Delojemalci in delodajalci z dopolnjenim osnutkom nacionalnega reformnega programa še vedno niso zadovoljni. Sindikati opozarjajo, da zgolj delna sprostitev varčevalnih ukrepov ne zadošča. Dokument je po njihovem mnenju preveč usmerjen v varčevanje, premalo pa v investicije in povečevanje ekonomske in socialne varnosti zaposlenih. Delodajalci po drugi strani poudarjajo, da je gospodarska rast trhla in da je za rahljanje varčevalnih ukrepov še prezgodaj. Skrbi jih, da bo moralo zaradi višjih izdatkov račun znova plačati že tako obremenjeno gospodarstvo.
Neenotni so tudi ekonomisti. Sašo Polanec z ljubljanske ekonomske fakultete ugotavlja, da je Slovenija še vedno v globokem javnofinančnem primanjkljaju, da se nam še naprej povečuje javni dolg in da je realna gospodarska rast nižja od trenutne obrestne mere. »Situacija je tvegana, zato ni podlage za zmanjšanje varčevanja. Da bi si gospodarstvo nekoliko bolj opomoglo, bi morali počakati vsaj še kakšno leto ali dve,« je prepričan Polanec.
Drugačnega mnenja je njegov stanovski kolega Maks Tajnikar: »Gospodarska rast ni tako trhla. Približno 2-odstotna rast BDP prinaša od 300 do 500 milijonov evrov na leto. Rast plač – lani je bila višja od dveh odstotkov – pa s povečanjem potrošnje prispeva toliko dodatnih prihodkov, kot jih letno zahteva staranje prebivalstva.« Tajnikar poudarja, da se krepi tudi optimizem prebivalstva. Kazalnik zaupanja potrošnikov je bil aprila na mesečni ravni višji za dve, na letni pa za kar 18 odstotnih točk.
Ker bi z nekoliko višjimi odhodki gospodarsko rast po Tajnikarjevem mnenju lahko še povečali, bi bila nadaljnja politika strogega varčevanja v tem trenutku »nepotrebna in neumna«. Opozarja pa, da pri politiki popuščanja ne smemo pretiravati.
Brez dodatnega zadolževanja ne bo šlo
Kot kažeta osnutka obeh dokumentov, vlada kakšnih posebnih »pretiravanj« ne načrtuje. Nekatere kratkoročne varčevalne ukrepe namerava nadomestiti z dolgoročnimi strukturnimi rešitvami (kakšne bodo, še ni razkrila), poleg tega pa želi z različnimi centralizacijami (pri javnih naročilih, upravljanju državnega premoženja, informatiki…) in spremembami v plačnem sistemu izboljšati učinkovitost javnega sektorja.
Vlada zagotavlja, da letošnjega cilja, 2,4-odstotnega primanjkljaja, ne bo spremenila, obenem pa zagotavlja, da dviga davkov ne bo. Dodatne prihodke si poleg gospodarske rasti obeta od učinkovitejšega boja zoper sivo ekonomijo, med drugim s pomočjo davčnih blagajn, ki naj bi jih uvedli najpozneje do konca leta. Po oceni vlade bodo v državni proračun prinesle dodatnih od 50 do 100 milijonov evrov na leto.
Kljub optimističnim napovedim se vlada dodatnemu zadolževanju (še) ne bo mogla izogniti, saj moramo že samo zaradi obresti na leto odšteti več kot milijardo evrov. Novo zadolževanje marsikaterega ekonomista ne moti. Ker so obrestne mere rekordno nizke, bi nekakšno »namensko zadolževanje« po mnenju ekonomista Bogomirja Kovača veljalo izkoristiti za investicijske projekte – ceste, železnice, energetsko obnovo stavb… To bi, kot pravi, imelo »multiplikativne učinke«.
