Omenjeno trendovstvo ima številne posledice. Na novo se oživljajo stara kmečka znanja o sobivanju rastlin ter ohranjanju zdrave in rodovitne zemlje s kompostiranjem in kolobarjenjem. Od trenda živijo mnogi trgovski centri, semenarne, agrarna industrija in ekonomija, in še marsikdo. Ker gre »eko« dobro v prodajo, vam ob eko sadikah ponujajo tudi eko škropiva, za vrtnarjenje pa ne potrebujete več vrta ali njive, kajti mini solate, paradižniki in paprike zdaj obilno rodijo tudi v loncih na balkonu ali na domači terasi. Sporočilo je jasno: kjerkoli živite, lahko vrtnarite, če le hočete. In ker se je v zadnjem času začelo bolj strateško razmišljati tudi o samooskrbi, vrtičkanje ni več le koristen hobi za duševno zdravje, temveč tudi za zdrav želodec.
Fenomen vrtičkanja lahko primerjamo s fenomenom kuhanja – gre za globalni pojav, ki ga z veliko žlico zajemajo tako industrija, tržniki kot potrošniki. Literaturo in priročnike o raznovrstnih tipih vrtnarjenja izdajajo po principih kuharskih knjig, obe veji v poslovnem smislu držita pokonci založniške hiše, da lahko kdaj izdajo tudi kakšno leposlovje in esejistiko. Fenomen je preplavil sodobne medije, rojevajo se forumi, blogi z nasveti o vrtnarjenju, komercialni mediji ponujajo resničnostne šove na kmetijah, mainstream mediji pa vrtičkarske rubrike, oddaje, nasvete strokovnjakov, ki se prepletajo z oglasnimi sporočili.
A ker je globalna kriza ljudi naučila razmišljati drugače, so pred tržnim vidikom začele prednjačiti drugačne, napredne ideje. Tradicionalni menjavi sadik in pridelkov v socialni mreži vrtičkarjev so se tako pridružile še druge aktivistične in gverilske iniciative, kot je denimo gibanje Zelemenjava, kjer si izmenjujejo semena in sadike tudi balkonski vrtičkarji in mlajše generacije, ki si znanje o vrtnarjenju šele pridobivajo. Ali pa semenske bombe, ki jih aktivisti mečejo na neobdelane, zapuščene urbane površine, kjer potem poženejo oaze rož in zelenjave. V svoje festivalske koncepte so urbano vrtnarjenje v zadnjih letih vključili tudi kulturniki: za EPK je v Mariboru ostala množica urbanih vrtnarjev, v Ljubljani pa je denimo zelenil urbane površine festival Exodos.
Urbano vrtičkarstvo
Ni presenetljivo, da svoj odnos do tega popularnega fenomena spreminja tudi politika. Po »Jankovićevem pogromu« nad vrtičkarji v Ljubljani, ko so porušili vrtove na kulturnem spomeniku Plečnikovih Žalah ter še na nekaterih drugih črnih lokacijah, se mestna politika do vrtičkarstva nekoliko mehča. Nanje pritiskajo predvsem vrtičkarji sami, saj je ponudba vrtičkov dvakrat manjša od povpraševanja. Dvajset odstotkov vrtičkov je v lasti mesta, preostalo je v zasebni lasti, sicer pa ima Ljubljana na voljo 46 hektarjev zemlje za obdelavo na 23 območjih; to so robovi urbanih kompleksov, predeli Zaloga, Polja, Hrušice, Štepanje vasi, Črnuč, Bežigrada, Vižmarij, Šentvida, Dravelj, Podutika, Brda, Livade ter med Malim grabnom in južno obvoznico. Zato se povezujejo tudi z zasebniki, da svojo zemljo oddajajo vrtičkarjem »po odloku in v javnem interesu«; ena takšnih vrtičkarskih skupnosti se je že vzpostavila v Zadobrovi.
Na mestni občini pravijo, da slišijo tudi pobude urbanih gverilcev; dokler neko območje v mestu ne dobi svoje namembnosti, jih gre razumeti, da bodo zamižali recimo ob vrtičkih, ki so se razpasli na zapuščenih gradbiščih – nenazadnje to sami razumejo kot sanacijo prostora. Vrtičke dopuščajo tudi v novih parkih in na športno-rekreacijskih površinah.
Samooskrba, ki se je znašla med strateškimi prioritetami programa varstva okolja v mestu Ljubljana do leta 2020, spodbujanje medgeneracijskega sodelovanja, socialna vključenost in alternativa za socialno šibke prebivalce mesta – vsega tega se na MOL zavedajo. Prednost do zakupa vrtička so recimo lani dobile mlade družine in študenti. Vendar pa imajo ta hip le tri urejene lokacije za vrtičkarstvo – v Dravljah, Štepanjskem naselju in na Ježici. To pomeni skupaj 335 vrtičkov, ki pa so vsi oddani.
S posebnimi dekreti urejajo tudi vrtičkarsko etiko, h kateri so zavezani zakupniki vrtičkov. Na urejenih vrtičkarskih območjih so se lastniki vrtičkov tudi oblikovali v posebne odbore, da bolj učinkovito komunicirajo z MOL.
Tako recimo na občini vedo, da si občani želijo vrtičke v neposredni bližini svojih domov. To pomeni, da lahko pridejo do vrta peš ali s kolesom, kar je spodbudno tudi z okoljevarstvenega vidika – nižajo se transportni stroški in emisije toplogrednih plinov. Raziskava, ki so jo opravili na MOL, kaže, da se vrtičkarji največkrat na vrt odpravijo peš (45 odstotkov) ali pa s kolesom (26 odstotkov), le 16 odstotkov jih sede v avtomobil, sedem odstotkov se jih pripelje z motornim kolesom, šest odstotkov pa jih uporabi mestni prevoz.
Tudi dr. Darja Fišer, pobudnica gibanja Zelemenjava, sicer pa docentka na oddelku za prevajalstvo na filozofski fakulteti, je navdušena vrtičkarica. Toda preden je dobila v Ljubljani svoj kos zemlje v obdelavo, je hodila »od Poncija do Pilata«. Največjo težavo vidi v sistemski neurejenosti. Ljudje ne morejo priti do potrebnih informacij. Vrtijo se v krogu, na mestni občini jih pošiljajo od vrat do vrat, ali pa jim dajo seznam s spletnimi naslovi, od koder ni odgovorov.
Sama se je zanesla na svojo radovednost, spraševala je ljudi na cesti, pa tiste, ki so že urejali svoj vrtiček, kako priti do koščka obdelovalne zemlje. »Na MOL bi morali imeti za vrtičkarje osrednjo pisarno in dobro urejeno in ažurirano spletno stran. Tako bi se na enem mestu zbirale vse vrtičkarske iniciative, informacije. Ljudi bi lahko izvedeli, kakšne so čakalne vrste na vrtiček, v katerem delu mesta ga je oziroma ga bo mogoče dobiti, kako je z najemnino in podobno. Tako bi nekdo, ki se v Ljubljano priseli, lahko dobil enako kakovostno informacijo kot nekdo, ki ima v mestu več generacij dolge zveze in poznanstva,« poudarja Fišerjeva.
Na podoben način so vrtičkarstvo uredili v nekaterih drugih evropskih državah, v Veliki Britaniji na primer imajo mrežo kontaktnih ljudi, prostovoljcev, na katere se lahko ljudje v svoji mestni četrti obrnejo po nasvet. »V Düsseldorfu so mestne oblasti enemu od okoli sto vrtičkarskih društev za 99 let predale v uporabo zemljišče, društva pa potem vrtičke oddajajo someščanom. Urbano vrtičkarstvo je zelo urejeno tudi v Münchnu, kjer se lahko civilne iniciative z mestno upravo dogovorijo, da obdelujejo določene javne površine. Podobno je v Parizu, kjer mesto v okviru programa Zeleni prsti dovoljuje občanom, da na javnih površinah v vseh okrožjih, tudi v samem središču mesta, postavljajo začasne ali trajne skupnostne vrtove. V Ljubljani smo še daleč od tega,« ugotavlja Fišerjeva.
Osebna rast na vrtu
Tudi Fišerjevi pa vrtnarjenje najprej predstavlja osebni izziv. »Rezultati so zelo oprijemljivi za razliko od moje službe, ki je zelo teoretična in abstraktna. Lahko spremljam napredek, vseskozi se učim in to mi veliko pomeni. Predvsem pa nisem prikovana na stanovanje, računalnik in plačljive hobije. Sem na svežem zraku. Všeč mi je tudi interakcija z mimoidočimi.«
Psihologi pravijo, da je delo na vrtu eno najboljših sredstev za spopadanje s stresom, izboljšuje kognitivne sposobnosti človeka, hkrati pa se vpenjamo v skupnost. Na vrtičku hitro steče beseda o vremenu, rasti določenih rastlin, škodljivcih, ki so se pojavili, pa tudi o lastnem počutju.
Dr. Vesna Švab, psihiatrinja: »Preventiva duševnega zdravja je kljub številnim dokazom o učinkovitih programih, ki naj bi zmanjševali pogostost in težo duševnih motenj, še vedno malo raziskano področje.« Pred desetletji so v neki regiji opravili raziskavo o tem, zakaj vaščani v neki vasi živijo bistveno dlje kot v drugih vaseh, in po vseh mogočih preverjanjih o hrani, kajenju, telesni aktivnosti, značilnostih okolja in drugih dejavnikih ugotovili, da se od drugih razlikujejo le po tesnejši medsebojni povezanosti in toplih, prisrčnih odnosih.
Dr. Švabova nadaljuje: »Delo na vrtu je lahko sicer samotno opravilo, pa vendar: delati na zemlji in z zemljo lahko prinese tudi sprostitev, umiritev in prek tega večjo strpnost v medsebojnih odnosih. Če prav razumem pacientke, ki govorijo o tem, da delo na vrtu polni njihovo notranjo moč in jih pomirja, gre pravzaprav za ustvarjalno delo, ki pokaže rezultate, če si vzamejo čas, in se ob njem umirijo.«
Najtežje pri vsem skupaj pa je začeti. Zgolj zanos, ljubezen do rožic, miru in svežega zraka niso dovolj za skrbno ravnanje z zemljo, rastlinami in okoljem nasploh. Če v Italiji posel svetovalcev za vrtnarjenje cveti, so pri nas le redki pripravljeni poklicati hortikulturnega strokovnjaka in ga plačati. A tudi pri nas se očitno stvari spreminjajo.
Zagnani, a neuki
Na območju Podravja ima družinsko podjetje Vrtnar Kurbus 30 zaposlenih, tri poslovalnice in spletno trgovino. Pokrivajo celotno Slovenijo, svojo dejavnost pa širijo tudi v Avstrijo. In imajo čedalje več dela. Njihovo spletno stran dnevno obišče prek 500 obiskovalcev, saj ponujajo tudi brezplačne vrtnarske nasvete. »Včasih so se informacije in znanja skrivala, danes pa svoje izkušnje delimo z ljudmi in kljub temu se nam to zelo obrestuje pri prodaji,« marketinško strategijo podjetja pojasnjuje Danijel Kurbus, direktor spletne prodaje in svetovanja. Zdaj se ljudje k njim pripeljejo tudi iz sto kilometrov in več oddaljenih krajev. Največ prodajo dreves in drugih rastlin za ozelenitev zunanjih prostorov, imajo pa tudi vrtnarje, ki kupcem strokovno rastline zasadijo na domu. Tudi v Avstriji so konkurenčni prav zaradi svetovanja pa tudi ponudbe, medtem ko so cene storitev in artiklov podobne.
Veliko znanja o vrtnarjenju in odnosu do narave imajo tudi v botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, njihovi tečaji so odlično obiskani. Kljub temu pa vodja botaničnega vrta dr. Jože Bavcon opaža, da ljudje premalo vedo, kako obdelovati zemljo. »Vsi bi paradižnike sadili že zdaj. Toda paradižnikov se nikoli ni sadilo pred prvim majem. Kajti potem pride še ena ohladitev, ki vse uniči. Včasih je te stvari vedela vsaka gospodinja, danes pa tega znanja nimajo niti visoko izobraženi,« pravi. A zdi se, da so se ta znanja izgubila, saj so ljudje že »predolgo« naseljeni v urbanih središčih. Zaposlovali so se v tovarnah in pisarnah in se začeli otepati vsega ruralnega. »Ti si kmet« je dolgo časa veljalo za zmerljivko.
Drug problem, ki ga Bavcon opaža pri vrtičkarjih, je ta, da radi trdijo, da imajo »svojo« sorto, v resnici pa so pred leti kupili semena in jih še zdaj uporabljajo. Sorte se dela povsem drugače. »O svoji sorti lahko govoriš, če jo ohranjaš že petdeset, šestdeset let. Vsako sorto je treba potem tudi registrirati. Pojmi so pri nas zelo pomešani,« opozarja Bavcon.
V postmoderni družbi je mogoče opaziti težnjo po pobegu iz mesta v naravo. Človek doživlja obrat, vrača se h koreninam. To je ob stiku z ljudmi, ki si želijo obdelovati zemljo, opazil tudi Bavcon, a svari pred »zeleno modo«. »Ta trend je zelo prisoten in zelo pozitiven. Včasih pa ljudje pretiravajo, ko mislijo, da mora biti vse samo naravno. Imeti moramo intenzivno proizvodnjo, kajti sicer ne bomo mogli preživeti. In treba je imeti tudi manj intenzivno proizvodnjo, kot so vrtički. Potrebujemo zdrav kmečki razum, ki pa ga skoraj več ni. Niti na kmetih.« Po njegovem mnenju je torej bistveno, da se ljudje spet naučijo, kako obdelovati zemljo, kar pa je dolgotrajen proces.
Povpraševanje po instant nasvetih
»Seveda me zaboli srce, če ljudje kupujejo ekološke sadike, okrog solate pa potem polivajo 'polžemor'. Nenazadnje, če se že odločajo za škropljenje, je danes na trgu vrsta ekoloških škropiv, ki odstranjujejo ali odganjajo točno določene vrste škodljivcev,« potarna agronominja Jerneja Jošar, ki se ukvarja s trajnostnim ekološkim vrtnarjenjem. Marsikateri vrtičkar tudi noče imeti kompostnika in se mu zdi kolobarjenje prezapleteno. V svojem priročniku Jošarjeva govori ravno o tem, kako pomembno je ohranjanje biotske raznovrstnosti v vrtu in tudi širše v okolju. »Res pa danes ljudje hočejo instant nasvete. Težko jih prepričam, naj se v rastline dejansko poglobijo, jih začnejo opazovati,« ugotavlja agronominja.
Pravi še, da je potrebovala deset let, preden je prepričala svoje starše, naj ne prekopavajo gred, za kar so ji zdaj zelo hvaležni. »Če bi ljudje dejansko ekološko vrtnarili, bi 'štihanje' seveda odpadlo, kajti zemlja se rahlja z vilami, prevel se v biovrtu razume kot zdravilne rožice in koristni dodatek, s tem pa odpadejo tudi naporno vihtenje lopate in bolečine v hrbtu zaradi sizifovega puljenja plevela.«
Ekološko v urbanem okolju
»Trikrat hura za urbane vrtičkarje!« vzklikne predsednik zveze združenj ekoloških kmetov Boris Fras, ko ga vprašamo, ali je urbano vrtičkarstvo »streljaj« od obvoznice in gostega prometa sploh ekološko. »Planetarna zasvinjanost in zasvinjanost širših mestnih okrožjih je dejstvo, ki ne more biti merilo za to, ali je nekaj ekološko oziroma neekološko. Ekološki standardi so zelo jasni, tudi kemični, in ne veljajo samo za kontrolirano ekološko hrano, temveč za hrano nasploh,« poudarja Fras. Pravi tudi, da meritve v mestih ponavadi ne presegajo kritičnih mej, zato ne vidi logike, da neka zelenjava, zrasla sredi mesta, ne bi bila ekološka.
Ko so se v Mežici našli ljudje, ki so hoteli ekološko kmetovati kljub visoki prisotnosti težkih kovin v zemlji, so se z »ekologi« vseeno nekako dogovorili: lahko ekološko kmetujejo, toda njihov pridelek ne more biti ekološki, ker je vendarle zastrupljen. »Toda s tem, ko delajo z zemljo na ekološki način, pomeni, da je na dolgi rok ne zastrupljajo več, hkrati pa so te aktivnosti dobre za zdravje ljudi in okolja.«
Večkrat so testirali tudi pridelke ekološkega kmeta blizu nakupovalnega središča BTC in ljubljanske obvoznice, pa niso bile presežene dovoljene vrednosti kemikalij in elementov, ki se jih meri. »Če so ceste speljane v koridorju, kot je obvoznica v Ljubljani, pa sploh ni problema,« je prepričan Fras. »Ljudje mislijo, da je treba na vrh Triglava ali pa vsaj ob tamkajšnja jezera, da bo nekaj zraslo ekološko. Ne moremo zdaj iskati nekih otokov brez vpliva civilizacije, primarne, neokrnjene narave praktično ni več. Skozi to optiko je treba poskušati izboljševati situacijo in ne obupati.«
Jošarjeva si je svoj ekološki vrt uredila blizu nakupovalnega središča na Rudniku, vendar ekološke sadike za prodajo nabavlja pri kmetici v Radovljici. Kmetica se je prej ukvarjala z ekološko pridelavo zelenjave, na prigovarjanje Jošarjeve pa se je preusmerila v pridelavo sadik in zdaj je tako obremenjena, da je treba na pošiljko čakati tudi več dni, povpraševanje pa je sploh zdaj v sezoni nenehno. Ni pa pri tem velikega zaslužka, pravi Jošarjeva. Pri eni sadiki ji ostane od pet do deset centov, pri semenih je zaslužek še manjši.
Kultura vrtnarjenja
Vrtičkarstvo je tudi pomemben del slovenske kulturne dediščine. Tako kot kuharski recepti so se tudi metode obdelovanja vrtnin prenašale iz roda v rod. Vrt je bil del vsake kmetije, prav tako hiše v mestu, če je le bilo dovolj prostora. »Na kmetijah so imeli vrt, zelnik in njivo. Na vrtu so delali na en način, na njivi na drugega, na zelniku pa nekaj vmes,« pripoveduje dr. Bavcon. »Danes smo pozabili, da je treba delati z rokami in ustvarjati. Ravno v vrtičkarstvu se lepo vidi: če nekaj delaš, potem nekaj tudi ustvariš.«
Ko se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji pojavila relativno poceni, a industrijsko pridelana hrana, je vrtičkarska kultura tudi v Ljubljani usahnila. Danes ima sicer kar 70 odstotkov slovenskih gospodinjstev vrtove, kar nas uvršča visoko v svetovni vrh, vprašanje pa je, koliko so gospodinjstva dejansko samozadostna, se sprašuje urbani vrtnar dr. Gojko Stanič. Po njegovem je visoka kultura vrtnarjenja še vedno prisotna le pri redkih Slovencih, res pa se bolj zavedamo ekoloških in zdravstvenih vidikov samooskrbe s hrano. Razlaga, da bo v Evropi že kmalu 80 odstotkov prebivalcev živelo v mestih, zato se vprašanje samooskrbe postavlja čisto drugače.
Čeprav je Stanič pionir urbanega vrtičkanja, ki se je v zadnjih letih razpaslo tudi v ZDA, ni ravno prepričan, da imajo njegova prizadevanja kakšen vpliv na slovensko politiko. Doslej niti en sam evro iz državnega proračuna ni šel za urbano vrtnarjenje, predlog evropske direktive za urbano vrtnarjenje, ki ga je celo sam napisal, pa je obtičal nekje v državnem zboru.
Kam nas bo vrtičkarstvo nenazadnje pripeljalo, smo vprašali še antropologinjo dr. Svetlano Slapšak. »Lasten vrt je bodisi luksuz ali pa samo majhna prednost: z mentaliteto obsedenosti z lastnim interesom in slepoto za vse ostalo. Sicer pa je z Leibnitzovo filozofijo obračunal že Voltaire v Candidu, v 18. stoletju. Tisti drugi tip – košček zemljišča, ki ga je mestni prebivalec dobil na uporabo v socializmu za izboljšanje prehrane, je šel skozi vse turbulence privatne lastnine v zadnjega četrt stoletja.«
Fenomen sploh ni le slovenski, če samo pogledamo okolico nekdanjih vzhodnonemških mest in podobne primere v drugih socialnih državah brez socialistične preteklosti, opomni. »Politične pobude naših vrtičkarjev so bile v glavnem brezupno konservativne – a to še vedno ne izniči temeljnega ekonomskega in družbenega smisla in namena uporabe dodeljenega zemljišča,« meni Slapšakova. In dodaja, da kriza zahteva nove rešitve: zakaj ne bi denimo cerkev ponudila parcel na svojih zemljiščih v brezplačno obdelavo revnim, ki hočejo in zmorejo delati, brez vmešavanja v njihov pridelek? To že dela grška cerkev.
