Ni mogoče trditi, da je zbirka C86 pomenila »veliki pok« ali nekaj, kar je pretreslo takratno sceno, pa če nanjo pogledamo z zgodovinske distance ali skozi prizmo nostalgije. Prej narobe – večina na njej predstavljenih skupin, z izjemo Primal Scream in The Wedding Present, je dokaj hitro utonila v pozabo; nekateri med njimi, kot so na primer The Pastels (četudi še danes vztrajajo), The Bodines ali The Shop Assistants, celo dokaj nezasluženo. Vrednost ali pomembnost tega vala se vrednotita drugje: v nekem praznem, zmedenem trenutku so namreč mimo tržišča (in lestvice Top of The Pops) konsolidirali britansko sceno neodvisnega kitarskega popa ter osmislili generacijo, ki so jo že napovedovali The Smiths in The Jesus and Mary Chain. Tej generaciji bendov je dejansko mogoče pripeti danes posmehljivi in razvrednoteni termin »indie«, kajti bili so neodvisni v vseh ozirih – in tako so se tudi obnašali, kot da bi nekateri izmed njih že takrat vedeli, da je njihov rok trajanja omejen in da morajo v danem trenutku dati resnično vse od sebe, ker druge priložnosti pač ne bo. V tem se kaže zrelost generacije, ki sredi osemdesetih let ni delovala naivno, še manj samovšečno. Vedela je, kje je njeno mesto in da Velika Britanija ter svet poleg stadionskih velikanov potrebujeta tudi klubske atrakcije. Prav to razmišljanje je pozneje pomagalo ustoličiti veliko bolj prepoznavno in danes znova vse bolj aktualno shoegaze sceno.
Album C86 je vsekakor vitalno obeležje nekega časa, trak, na katerem je ostal zapisan izsek pozneje pretežno prezrtega nabora bendov, ki so v danem trenutku upravičili vsa nepričakovana pričakovanja. Še danes, po skoraj tridesetih letih, iz posnetkov kipi veliko neponarejene energije in pristna mladostniška razigranost. Kasnejša ponovna izdaja na LP-formatu je ves ta žar samo še potrdila, enako stori tudi pričujoči digitalni »de luxe« trojček, ki poleg originalne dvaindvajseterice vsebuje še dva cedeja njihovih sovrstnikov, ki so brez komercialnih kompromisov vztrajali pri podobnih jingle-jangle in power-pop frekvencah. To je tudi relevanten opomin hipsterski kulturi, kaj indie dejansko je, dokument pa primerno zaokroži spremna beseda enega izmed treh selektorjev, Neila Taylorja.
