Ni zakona z bolj zavajajočim imenom. Nekoliko prepotentno poimenovani »nujni programi« namreč niso nič od tistega, o čemer se pretežni del delujočih v kulturi strinja, da so področja, ki so dejansko nujno potrebna podpore. Denimo samozaposleni, živa profesionalna kultura ali kakšna večja naložba, ki bi bila več kot le krpanje krpanja lukenj. Famozni zakon pravi ravno nasprotno. Letos, ko so se sredstva za zakon, kot je videti, čudežno našla, osnutek zakona za »nujno« med drugim razglaša: namesto naložb zgolj sanacijo kulturne dediščine, v posmeh profesionalni kulturi »izenačevanje razvojnih standardov ljubiteljske in mladinske kulturne dejavnosti v lokalnih skupnostih«, da »nujnosti«, kakršna je nakup novih bibliobusov, sploh ne omenjamo.
Zakon ni le paradoksalen, pač pa tudi samoironičen. Aktualni osnutek določa višino sredstev, ki naj bi jih v prihodnjih petih letih za te nujnosti zagotavljala država, četudi ji je v preteklih 15 letih uspelo zagotoviti le 31 odstotkov »zagotovljenih« sredstev. Zakon je obljubo snedel zaradi rebalansov in likvidnostnih težav ob koncu leta, česar modri zakonodajalec očitno ni znal predvideti. Država je skratka sprejela zakon, potem pa ga tako rekoč prekršila za 70 odstotkov. Noro? Še bolj noro je to, da zakonopisec ob ponovnem obujanju zakona očitno računa, da državni proračun zdaj zmore to, česar ni zmogel niti v času debelih krav. Noro? Še bolj nora je misel na možnost, da ministrstvo za kulturo nima podpore vlade oziroma finančnega ministrstva, da ta dodatna sredstva tudi zagotovi. To bi namreč pomenilo, da bi izvajanje zakona postalo breme integralnega proračuna za kulturo.
Za vse fleksibilne postavke kulturnega proračuna, torej samozaposlene in programe v kulturi, bi to pomenilo nekaj do kraja norega. »Nujni programi« bi dejansko ogrozili nujne programe. Noro? Na ministrstvu za kulturo zgolj nujno.