Knjige so vsem generacijam še pred slabim desetletjem predstavljale nepogrešljiv del vsakdana. Otrokom so starši brali pravljice, sami pa za sprostitev prebirali kakšne žanrske romane, zaradi katerih velikokrat niso mogli zatisniti očesa vse do zgodnjih jutranjih ur, saj jih je vedno čakala le še ena stran do spanja. Nato pa se je pojavila veliko razvitejša in »zanimivejša« tehnologija, kjer je za nas vse oddaljeno le nekaj klikov.
Dandanes, ko imamo skoraj vsi dostop do pametnih naprav, se le malokdo res še spomni na kup listov, ki ga na obeh straneh omejujeta dve platnici in hrbet na tretji. Te naprave so nam prav lepo olajšale neskončno iskanje po knjižnih policah, kajne? Zagotovo ne. V osnovnih in srednjih šolah se je število knjig za obvezno domače branje začelo zmanjševati. Ne zato, ker bi bili učenci in dijaki bolj sposobni kot včasih in bi iz manj dobili več, vendar zato, ker v devetih mesecih šolanja večina ne zmore prebrati osmih romanov, primernih za njihovo starost in zrelost.
Slovenski petnajstletniki dosegajo nezadovoljive in podpovprečne rezultate na mednarodnih testih bralne pismenosti, prav tako se je bralna nepismenost začela kazati na rezultatih nacionalnih preverjanj znanja iz slovenskega jezika, prav tako pri maturi. Dijaki v povprečju maturo iz angleščine opravijo bolje kot maturo iz materinščine. Leta 2013 je bila povprečna ocena na maturi iz slovenščine 3,33, leta 2014 pa 3,25. Povprečna ocena na maturi iz angleščine je leta 2013 bila 3,56, lansko leto pa 3,57.
Kako bi lahko rešili to težavo? Tako, da majhni otroci učijo svoje stare starše, kako uporabljati pametne naprave, namesto da bi stari starši svojim vnučkom pripovedovali zgodbice, zagotovo ne. Ker pa se vedno več ljudi zaveda tega problema, šole in vrtci pripravljajo projekte, s katerimi poskušajo dvigniti raven bralne pismenosti in otrokom zagotoviti dobre temelje za dosego dobre izobrazbe v prihodnosti. »Problemi z bralno pismenostjo so predvsem v količinah in sestavah besedil, dojemanju njihovih namenov in razlikovanju med bistvenim in manj pomembnim; rešitve pa preprosto v tem, da ljudje pač več berejo in pišejo...« meni Bojan Sedmak, profesor slovenščine na Prvi gimnaziji Maribor.
Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.
