Razlika med ZDA in Evropo, vsaj kar zadeva nas, je zelo velika. Na primer: v ZDA do nedavnega nismo imeli niti »booking« agenta oziroma agencije, ki bi skrbela za našo tamkajšnjo prisotnost. Posledica je, da doma ne dobimo veliko nastopov in tako nismo v stalnem pogonu, četudi obstaja določen krog ljudi, ki nas redno spremlja. V ZDA je vse pogojeno marketingu, in če nisi medijsko zanimiv, potem skorajda ne obstajaš. Nismo ne prvi ne zadnji, ki se jim to dogaja. Vendar me te stvari ne skrbijo preveč – umetnost je naše osebno zadovoljstvo in nekje so bolj dovzetni zanjo, drugje manj. Ljudje imajo pravico do izbire, s svojo glasbo pa ne mislim nikogar posiljevati. Poslušalci v Evropi so odprti do nje, znajo jo tudi kritično presojati.
Kar težko je verjeti, da prihaja do takšne razlike, še zlasti zato, ker je vaša glasba po vsebini slikovit odsev življenja svetopisemskega pasu, ki je izključna družbeno-geografska posebnost ZDA.Prav v tem vidim glavni razlog, da mi v ZDA ne gre dobro – s svojim odnosom ne sodim tja. Sem globoko veren človek, vendar je dojemanje religije v Ameriki zelo ozko. Tega ne maram. To velja za vse religije, da ne bo pomote, kajti namesto da bi se odpirale ljudem, s prisilo omejujejo njihova življenja in zahtevajo popolno podrejenost. Naj vam razložim naslov zadnjega albuma Refractory Obdurate: gre za dve besedi enakega pomena – to je uporništvo. Skratka, gre za upor proti uporu, kar lahko razumemo tudi kot nikoli zaključen cikel. V temeljih nastanka ZDA je religija, vendar je zgodovina človeštva od takrat napredovala. Amerika se je zazrla v svoj obraz, ki pa ji ni bil najbolj všeč. Zato se želi oprati svoje preteklosti in objeti novo prihodnost. Glasba, ki jo ponujam jaz, je zanje preveč arhaična.
Pa mislite, da bi bila vaša glasba drugačna, če bi bili na primer rojeni v Kaliforniji ali New Yorku?Ne vem. (Dolg premislek.) Na to vprašanje ne znam odgovoriti, saj je način življenja v Denverju oziroma Koloradu edino, kar poznam.
Torej govorimo o neposrednem odsevu vaše vzgoje v nekem konservativnem okolju?Ne obstaja neka končna resnica. Tudi moja se je skozi leta spreminjala. Vzgojen sem bil v strogem duhu nazarenske cerkve, kjer je bilo prepovedano skorajda vse. Kar ni bilo prepovedano, je bilo podrejeno verovanju. Narekovali so način našega obnašanja, in če se nisi ravnal po strogo zapovedanih pravilih, si se hitro znašel na poti v pekel. Nič čudnega, da je veliko ljudi znorelo. Takšen način odraščanja je zasužnjil vsako poro mojega življenja, dokler nisem imel vsega dovolj. Vere v Boga namreč ni mogoče meriti, še zlasti pa je ne more meriti nekdo, ki se je sam oklical za božjega predstavnika na Zemlji. Vsak, prav vsak človek je hinavec in kot tak prepričuje drugega hinavca, kaj je dobro in narobe po pravilih, ki jih je postavil sam. Boga si ne more lastiti nihče, nobena religija, nobena cerkev. Bog se ponudi vsakemu človeku, na njem pa je, ali ga bo sprejel ali ne.
Ali s pomočjo glasbe torej iščete odrešitev, mir v duši?Tega ne morem povsem z gotovostjo trditi, je pa glasba pot, s katero poskušam razumeti, kaj se dogaja z menoj ali v moji okolici. Glasbo namreč vidim predvsem kot orodje komunikacije s samim seboj in z glasbeniki, s katerimi igram. S pesmimi nagovarjam sebe ali z njimi iščem razlago za pretekle dogodke. Večina jih namreč nastane kot odgovor na prejšnja uglasbena razmišljanja. Zgodi se, da šele zdaj razumem nekaj, o čemer sem se spraševal nekoč in takrat mislil, da sem si že razložil. Veliko je skritih odtenkov, ki šele z leti prihajajo na plano.
Kot nekakšno razodetje?Haha, lahko bi tako rekli, ampak izključno moje. Z leti sem se naučil, da prvi vtisi niso nujno tudi zadnji. Resda predstavljajo izhodišče, vendar me utegne kasneje na podlagi izkušenj odnesti v povsem drugo smer. Pogosto so pesmi zamišljene povsem drugače, kot na koncu zazvenijo.
Verjamem tudi, da je vsak človek verujoče bitje, pa naj je kristjan, musliman, budist ali ateist. Razlikujemo se le v višjem cilju, v katerega verjamemo. Veliko je tistih, za katere je religija politika ali denar; za nekatere je bog družina. Pri tem ni pomembno, ali si ljubitelj black metala ali nabožnih pesmi – svojo pripadnost pokažeš s tem, ko sprejmeš nabor vnaprej postavljenih pravil. Vsi smo enako verujoči, le vsak na svoj način.
Ali vaše vrednote kdaj pridejo v konflikt z glasbeno formo, ki jo uporabljate? Punk-rockovska estetika v osnovi ni prijazna do religij.Prav to hočem povedati: upor proti religiji ali kateri koli avtoriteti je že sam po sebi religija. Vendar so se časi spremenili. Nekoč je upor imel smisel, svoj cilj, danes pa je vedno več upornikov brez razloga. Upirajo se zgolj zaradi upora, ne znajo pa svojega nezadovoljstva usmeriti proti njegovemu vzroku; ne znajo ga niti poiskati. Vedo le, da so nezadovoljni in poskušajo to jezo sprostiti na neorganiziran način. Manjšina, ki ima moč, je spoznala, da je večina jezna, in že iznašla način, da je to jezo s prijaznimi potezami zadušila. Govorim o podzavestnem suženjstvu. Dokler ne bomo poiskali izvora problema, naj gre za verski fanatizem ali nestrpnost, toliko časa bo upor brezploden in toliko časa bomo lahke tarče velikih korporacij, ki vsak upor izkoristijo za svoj dobiček. Na koncu se namreč vse skomercializira, tudi punk se je. Danes lahko majico Joy Divison kupiš v največjih trgovskih centrih, majico Sex Pistols v najbolj trendovskih trgovinah, ostarele punkerje pa lahko gledaš v televizijskih oglasih. Na koncu je punk postal donosna dobrina.
Kaj se ni enako že prej zgodilo tudi z religijo? Spomnimo se samo na poplavo religijskih TV-kanalov v osemdesetih letih.Tisto ni imelo nobene zveze z vero, tisto je bilo zlobno izkoriščanje vere in lahkovernosti ljudi v zasebne namene.