Drugačen je bil zastavek tria bobnarja Dreja Hočevarja, ki se je skupaj z belgijskim pianistom Bramom De Loozejem in ameriškim violončelistom Lesterjem St. Louisom ter podprt s projekcijami vizualij podal na zahtevno pot svobodne improvizacije, tako kot na ravnokar izdanem albumu Code of Evidentiality za portugalsko založbo Clean Feed. Spotoma velja omeniti, da je vez te založbe z domačo tvornostjo oziroma s posameznimi glasbeniki že kar dobro utrjena, kar je dobro znamenje in navsezadnje tudi indic, da imajo domačini z mednarodnimi izkušnjami kaj ponuditi na z mladimi glasbeniki vse bolj zasičenem trgu novega jazza in improvizirane godbe. Tudi Hočevarjev album je vsaj deloma plod vezi med založbo in ljubljanskimi prireditelji v Cankarjevem domu, kar ne zmanjša pomena glasbenega vložka in dela glasbenikov. Gre za trio mladih glasbenikov, ki se šele osvobaja spon »naučenega« in pridobljenega v krogih izobraževalnih glasbenih ustanov, ki so jih obiskovali v ZDA. Zdaj jih čaka čas piljenja, refleksije pridobljenega, selektivnega zavračanja in sprejemanja v izgradnji muziciranja, mišljenja in prakticiranja skupinske igre, glasbeniškega zorenja, oblikovanja zvena. To je lahko ambiciozna pot, ki jo je dal skozi marsikdo. Trio je odigral v okvirih svojih zmožnosti, tipajoč se na začetku in čedalje bolj sproščeno in glasbeno suvereno. Taktno reducirana igra in zamislice čelista St. Louisa so povezovale utajeno in fokusirano igro bobnarja in zgovorne posege pianista. Bil je dovolj intenziven, a tudi kontroliran nastop, ki je zaznamoval začetek krajše turneje po naših krajih.
Nastop angleškega harfista srednje generacije evropskih improvizatorjev in eksperimentalcev Rhodrija Daviesa v Galeriji Kapelica na Kersnikovi v okviru Bitshift, »zvočnih dogodkov«, kot jim pravijo, je bil glasbeni pripetljaj v okviru prepoznavnih koordinat, ki jih utrjujejo na nekaj točkah v Ljubljani in malo manj drugje v Sloveniji. Ti zvočno-glasbeni pripetljaji imajo svoje ožje občinstvo, ki rado pokontemplira, vleče na ušesa, manj požira z očmi in se prepušča enosmernemu toku muzike in zvočne teksture, ki izhaja iz različnih konceptualnih in muzikalnih premislekov iz raznih eksperimentalnih podtokov zadnjih tridesetih let, na koncu pa je v učinkih precej podobna, naj je elektrofonska ali akustična ali mešanica obeh. Posebnost Daviesa, ki je izvrsten improvizator in interpret kompozicij drugih, je ta, da v osnovi drugače »rabi« harfo, na primer z uporabo lokov. Premierna predstavitev kompozije Occam I francoske skladateljice Eliane Radigue, sicer ene izmed zgodovinskih začetnic elektroakustične glasbe, je bila jedrnata, zvedena na minimum, otipljiva, kolikor sta lokovanje po strunah harfe in trk parcialnih tonov vseeno fizično omejena s samim gibom obeh rok in spremembo smeri ločne poteze, ki zareže v zapovedano enotno, počasno, eterično minevanje časa, med katerim se nalagajo trije osnovni toni kompozicije, ki na koncu kot taki ne štejejo nič. Spoznavni večer s komadom, ki se lahko razvleče, je bil situaciji primerno kratek in vznemirljiv ravno zaradi vizualnega elementa, razkazovanja tega, kako se sestavlja glasbeni kos »oceanskih dimenzij« – in tudi konča.