Eric Zemmour, diplomant pariškega Inštituta za politične študije, je začel svojo medijsko kariero pri desničarskem Quotidien de Paris, po propadu tega časopisa pa jo je nadaljeval pri prav tako desničarskem Figaroju. Napisal je tudi nekaj knjig: portret Jacquesa Chiraca (L'Homme qui ne s'aimait pas, 2002), politično razpravo o feminizaciji francoske družbe, Premier sexe (Prvi spol, 2006), roman Petit frère (Bratec, 2008), v katerem je napadel »antirasistični angelizem«, esej Mélancolie française (2010), za katerega je prejel nagrado za nekorektno knjigo, ter dve »grmadi nečimrnežev« (Bûcher des vaniteux, 2012, 2013), na katerih je spekel nekaj francoskih politikov.
»Francija je bolnik Evrope,« piše Zemmour že v uvodu Francoskega samomora. »Ekonomisti ugotavljajo njeno izgubo kompetitivnosti. Esejisti razpravljajo o njenem propadu. Ankete merijo njen obup. Lepe duše tarnajo nad njeno zavitostjo vase. Mladi diplomanti jo zapuščajo. Še največji frankofili med tujci se vznemirjajo zaradi degradacije njenega šolstva, kulture, jezika in celo njene kuhinje… Francozi ne prepoznajo več Francije. Svoboda je postala brezpravje, enakost in bratstvo pa vojna vseh proti vsem… Napovedujejo 'vojno proti financam', da bi se jim lažje prepustili; moralizirajo o kapitalizmu, da bi reševali banke… Vse je preobrnjeno in sprevrnjeno.« In ko se Zemmour vpraša, »kako je do tega prišlo«, je njegov odgovor: vsega je kriv maj '68, ta spodletela revolucija, ki je v resnici zmagala. »Maj '68 ni uspel vreči režima, zato pa je osvojil družbo… Njegov triptih 'zasmehovanje, dekonstrukcija, destrukcija' je spodnesel temelje vseh tradicionalnih struktur: družine, naroda, dela, države, šole… Izkoreninjenih in dekultiviranih ljudi se je polastil trg in iz njih naredil navadne potrošnike.« Zemmour nato v 79 poglavjih popisuje kroniko dekadence, propadanja Francije v zadnjih 40 letih; vsako poglavje je povezano z nekim datumom, ki naj bi zaznamoval ta proces.
Seznam »katastrof« je kar pester: nadzor rojstev, evropski trg, ločitev brez krivde, poststrukturalizem, denacionalizacija pomembnih industrij, abortus, evro, islamske in judovske skupnosti, študije o spolu, vdaja ameriški premoči v NATO, vdaja nemški premoči v EU, popuščanje islamski oblasti v šolah, prepoved kajenja v restavracijah, antirasizem, zakoni, ki ščitijo priseljence. Našteti so tudi »izdajalci«: feministke, homoseksualni lobi, levičarski novinarji in profesorji, neoliberalni poslovneži, antineoliberalni aktivisti, strahopetni politiki, evropski birokrati. Zemmour se jezi celo na Jacquesa Chiraca, ker se je leta 1995 opravičil za francosko sokrivdo pri deportaciji Judov v nemška koncentracijska taborišča, in napada ameriškega zgodovinarja Roberta Paxtona, ki je v svoji zgodovini Vichyja dokazal francosko sokrivdo. Zemmour ugovarja s trditvijo, da je Vichy poskušal rešiti francoske Jude tako, da je žrtvoval tuje. Ta trditev, ki so jo zgodovinarji takoj ovrgli, je v medijih dvignila največ prahu, tako da je celo Florian Fillipot, podpredsednik francoske Nacionalne fronte (njena predsednica je Marie Le Pen), moral izjaviti, da prav nič ne opravičuje Vichyja: »Vichy ni bil Francija. Francija je bila v Londonu. Jude je rešilo edino francosko odporniško gibanje.«
V večini drugih poglavij pa so Zemmourjeva stališča preveč eklektična, da bi se jih dalo enostavno etiketirati ali zlahka odpraviti. Kot ponosen desničar se razglaša za patriota, polnega nostalgije za nekdanjo veličino Francije; njegova proza postane škrlatna, ko omenja de Gaullove govore ali se spominja Napoleonovih zmag. Njegova pogosta tarča je razred poslovnežev, ki jih krivi, da so ceneno delovno silo iskali med priseljenci in v okolici mest postavili trgovska središča, s čimer so ubili trgovino v manjših mestih in vaseh. Bankirje in finančnike obtožuje, da so »izdali narod«, ker so sprejeli evropsko integracijo in frank zamenjali z evrom. Največji problem pa so po Zemmourju priseljenci. Citira nekdanjega alžirskega predsednika Boumediena, ki je leta 1974 napovedal, da bo južna sfera osvojila severno z imigracijo: »Trebuhi naših žensk nam bodo prinesli zmago.« Francoski izraz za multikulturalizem je antirasizem, glede katerega Zemmour prevzema tezo Pascala Brucknerja in Alaina Finkielkrauta, ki pravi, da so francoski levičarji naredili veliko napako, ko so v 70. letih prejšnjega stoletja zapustili tradicionalni delavski razred in v imigrantih iz arabske Afrike našli »nadomestno revolucionarno ljudstvo«. Francoski delavci so se zato obrnili k Nacionalni fronti in sprejeli njeno ksenofobijo.
Francoski samomor najbrž res ne ponuja »nič novega pod soncem konservativizma«, kot je zapisal neki kritik, toda zakaj je potem tako uspešen? Ali res le zato, »ker si upa reči to, kar 'se ne pove', vsaj ne v politično korektnem govoru«? Neka druga razlaga pravi, da je novost Francoskega samomora v njegovi nostalgični in apokaliptični naraciji, »veliki pripovedi« o tem, kako je bilo nekoč bolje, zdaj pa je vse zavoženo; ta pripoved skozi eksplikacijo vseh francoskih slabosti ponuja tudi neko mrežo branja oziroma nadomestno ideologijo. Toda našel se je tudi odgovor na vprašanje, ime česa je Zemmour: to je »desničarski neopopulizem nacionalnega resentimenta«, ki naj bi prevladal v današnji Franciji.