V množici družb, ki so po izbruhu krize končale poslovno pot, jih je večina propadla zaradi težkih razmer na trgu. Med njimi pa je brez dvoma nekaj takšnih, ki so jih pokončala »incestno« prepletena razmerja med vodilnimi.
Direktor in lastnik v eni osebi, ki na dobro plačano nadzorniško mesto imenuje zakonskega partnerja in druge sorodnike. Pomembne položaje v vodstvu zaupa neustreznim in neusposobljenim sorodnikom in prijateljem. Na vrh podjetja nastavi poslušno osebo, ki mu dovoli vtikanje v dnevne odločitve. Prepričan je, da je podjetje njegova last in ga uporablja za osebne interese. To je zgolj nekaj primerov praks slabega korporativnega upravljanja, zaradi katerih so podjetja zašla s poslovne poti in se znašla v finančnih težavah.
Obvezna navodila za vodenje
Da bi odpravili nezdrava korporativna razmerja med lastniki, vlagatelji, financerji, zaposlenimi, poslovnimi partnerji in družbami ter preprečili nadaljnje uničevanje podjetij, bo še letos zaživel kodeks upravljanja za nejavne družbe. Gre za dokument, podoben že uveljavljenemu kodeksu upravljanja javnih delniških družb, ki so ga sprejeli konec leta 2009 in ga spoštuje okoli 60 borznih družb. Z novo nastajajočim kodeksom in načrtovanimi spremembami zakona o gospodarskih družbah naj bi zajeli dodatnih 1300 podjetij, ki so zavezana k reviziji letnih poročil.
Pri izdelavi kodeksa bodo tesno sodelovali predstavniki Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo ter Združenja nadzornikov Slovenije (ZNS), ki so včeraj podpisali tudi poseben sporazum. Kodeks naj bi bil pripravljen v nekaj mesecih, upajo pa, da bo pomagal postaviti stvari v gospodarstvu na pravo mesto.
Kljub temu za nejavne družbe v Sloveniji že obstajajo »navodila za vodenje«. Pri pripravi kodeksa bodo namreč kot temelj uporabili kar smernice za upravljanje nejavnih družb iz leta 2012, ki so trenutno prostovoljne in bodo po novem postale standard za srednja in velika podjetja. Ta bodo morala letnim poročilom priložiti posebno izjavo o spoštovanju kodeksa. Če katerega od določil zavestno ne upoštevajo, pa morajo pojasniti, zakaj ne. To naj bi pomagalo financerjem in poslovnim partnerjem, da lažje ločijo med dobrimi in slabimi podjetji. Iz vsebine smernic je mogoče tudi sklepati, kakšne rešitve se obetajo.
Vedenje, kaj počne lastnik in kaj direktor
Za uspešno in dolgoročno vzdržno poslovanje je na prvem mestu potrebno odgovorno obnašanje lastnikov. Ti morajo ves čas zasledovati interese družbe in je ne smejo dojemati kot svojo izključno last. Družba je samostojna pravna oseba, v njeno poslovanje pa so med drugim vpeti financerji, poslovni partnerji in zaposleni. Ko družba bankrotira, jo ti po navadi najslabše odnesejo.
Vsak lastnik bi moral za dobro družbe vzpostaviti tudi dobro delujoč sistem nadzora. Podjetniki, ki so hkrati direktorji, pogosto postanejo žrtev zoženja vidnega polja. Ker vse ključne odločitve sprejemajo sami in pri tem nimajo sogovornika, postane tveganje za napake večje. Odsvetovano je imenovanje oseb, ki ne zmorejo nestrinjanja z lastnikom. Ob tem omenimo, da je kar nekaj podjetij propadlo, ker so lastniki na položaj nadzornika imenovali sorodnike oziroma sebi podrejene zaposlene, s tem pa pohabili nadzorni organ. Zato je za ta položaj priporočljivo imenovanje najmanj enega neodvisnega, zunanjega strokovnjaka.
Za poslovanje družbe so tvegane tudi nejasno razdeljene naloge in posestniško obnašanje lastnika. »Preveč oseb, ki odločajo o istih stvareh hkrati, lahko pomeni neučinkovitost in počasnost pri odločanju,« določajo smernice. Jasno mora biti torej, kdo je direktor. Posamezen lastnik tudi ne bi smel namesto njega sprejemati poslovodnih odločitev. V pristojnosti lastnikov oziroma nadzornikov so namreč izključno strateške odločitve.
Posebno pozornost smernice namenjajo tudi družinskim podjetjem, od katerih se je marsikatero razvilo v organizacijo z več deset zaposlenimi. Tako se za njihovo uspešno delovanje ne sme deliti funkcij na podlagi družinskih vezi, pač pa glede na sposobnosti, znanje, izkušnje in želje. Pri nagrajevanju uspešnosti ne sme biti dvojnih meril, kot ne pri prevzemanju odgovornosti za (ne)uspehe.
