Neizmerna gneča na ulicah gorenjskega mesteca Radovljica je včeraj znova potrdila, da smo Slovenci vsekakor sladkosnedi. In bilo je kaj videti, vonjati in okušati. Črna, bela in rjava čokolada, tekoča in trda, kombinirana s sadjem, oreški in čilijem, v obliki standardnih ploščic, okusnih lizik, ekstravagantnih salonarjev, brizgajočih fontan, ročnih orodij in servirana kot pršut, kebab, hamburger, hot dog, sladoled… Za pivske duše so se našli celo čokoladno pivo, vino in liker ali pa čokolada z okusom žganja, borovničevca in vina. Preveč, mnogo preveč, tudi za optimističnega in lačnega pokuševalca.
Umetnost, pri kateri si poližeš prste
Prebijanje v gneči, spodbujanje mladih letalcev na Mini Planici, čokoladno barvanje, vlivanje in oblikovanje ploščic ter motrenje čokoladnih slik Gorazda Potočnika so zbudili začetni tek. Kebab iz bele in rjave čokolade, s palačinko namesto kruha, piškotki, sladkim grehom in smetano za omako je zvenel primeren za prvo okrepčilo, hot dog z banano (hrenovko), čokolado (praženo čebulo), mangom (gorčico) in ličijem (majonezo) pa kot umestno nadaljevanje. Da oboje poplakneš, pa sta menda najboljša čokoladno stout pivo, ki sicer ni navdušilo, in okusnejša dve leti starana modra frankinja s primešano temno čokolado.
»Slike so kombinacija mojih ekspresij in znanja o čokoladi. Tehnike nanosa so različne, saj ulivam, brizgam, mečem na platno. Po eni strani so zato abstraktne, a ne preveč, saj v njih odsevajo elementi narave, ki so mi zelo blizu,« je pojasnil čokoladni umetnik in slaščičarski mojster Gorazd Potočnik. Človeka pa kljub estetski vrednosti kar zamika, da bi vsaj košček odščipnil. »Samo na soncu jih ne smeš imeti ali nad radiatorjem, pa zdržijo tudi deset let in več. Da, lastnik jih lahko tudi poje, če se jih naveliča, čeprav umetnosti naj ne bi jedli,« se je nasmehnil sicer tudi avtor med obiskovalci zelo zaželenega hot doga. Njegova razstava je že potovala po prestolnicah nekdanje skupne države, bila je v Sarajevu, Zagrebu in Beogradu. Slovenski proizvajalci, ki so tudi na tem sejmu prednjačili, so se nasploh izkazali z zelo dobrimi in ustvarjalnimi izdelki, pašo za oči in užitek za nos in usta sladkosnede množice.
Ponudba brez omejitev
Festival raste in tudi letos naj bi izboljšali lanski rekord več kot 50.000 obiskovalcev v treh dneh. Tudi podvojitev prostora, stojnic in aktivnosti pri manjšanju gneče ni pomagala, saj je bilo staro mestno jedro še vedno nabito polno. »Štirideset minut sem čakala na košček čokolade. Res jo imam rada, a upam, da se mi bo do drugih dobrot uspelo prebiti prej. To bi morali nekako bolje urediti,« je povedala Sabina, ki je festival obiskala prvič. Tistim, ki so v Radovljico prišli s povišanim sladkorjem, je bilo najprej žal, potem ko so videli kar zasoljene cene in jedce, polne hormona sreče, ki ga sprošča rjava pregreha, ki so se gnetli med stojnicami, pa jim je bilo tudi nekoliko lažje pri srcu.
Začelo se je leta 2012 z enodnevnim oziroma celo poldnevnim dogodkom, saj nam je na polovici zmanjkalo čokolade, je razložila Nataša Mikelj, direktorica Turizma Radovljica. Ko so razvijali destinacijsko znamko, so analizirali bloge tujih turistov in ugotovili, da so sladkosti, kot so med in lectova srca, tako izpostavljene, da je vredno na njih graditi podobo mesta. Seveda je k odločitvi pripomogla tudi bližnja tovarna najbolj znane slovenske čokolade v Lescah. »Čokolada je ponudba, ki nima omejitev. Vsi jo imamo radi, tudi Slovenci,« je strnila enostavno marketinško logiko.
Čeprav želijo postati »destinacija sladkih doživetij«, pa pravijo, da naj čokoladni festival ne bi bil promocija nezdravih prehranskih navad, med katerimi je prav sladkor ena bolj škodljivih. Gorenjska namreč ponuja tudi veliko možnosti za porabo energije in po mnenju Mikljeve veliko obiskovalcev združi obisk festivala z izletom, zato je bila tudi včerajšnja zelo lepa nedelja najbolj obiskana. Sogovornica pa je še dodala: »Za Maje je bila hrana za bogove. Danes pa študije že dokazujejo, da ima temna čokolada z vsaj 70 odstotki vsebnosti kakava zdravilne učinke.« In tudi trendi gredo v to smer, čeprav pri nas – kjer smo še vedno kar vajeni mlečnih in sladkanih tablic – nekoliko počasneje. Zdaj že celo v ekoloških, bioloških, veganskih in še kakšnih izvedbah ter z dodanimi semeni vseh vrst.
