Nataša Potočnik Dajčman: Zgodi se, da je v vlogi zlorabljevalca otroka tudi mama

Zadnja leta prihaja v naše ambulante po pomoč vse več otrok in mladostnikov, ki so čedalje mlajši. Epidemiološke študije kažejo tako stanje po vsej zahodni Evropi in Ameriki. Ne moremo reči le, da se to dogaja zgolj zaradi sodobnega načina življenja, ljudje so danes tudi bolj ozaveščeni in zato prej pomislijo, da je z otrokom kaj narobe, ter poiščejo pomoč. Tudi stroka določene motnje prej prepozna. Dokler pedopsihiatričnih služb ni bilo, tudi podatkov o psihopatologiji razvojnega obdobja ni bilo.

Na prvem mestu so motnje hranjenja, ki jih v zadnjem času srečujemo že v predpubertetnem obdobju, torej pri osmih, devetih letih. Največ se jih pojavi med 12. in 15. letom; še pred desetimi leti je bil tako imenovani vrh pojavnosti med 14. in 17. letom. Več je tudi težjih psihičnih motenj, kot so psihoze, razpoloženjske motnje, več je avtizma in razvijajočih se osebnostnih motenj. Kaj povzroča te motnje? Preprostega odgovora nimamo. Pomembno vlogo ima stres in vse, kar je z njim povezano – od načina vzgoje do pričakovanj, odnosov, medijskih sporočil. Ugotovljena je povezava med pomanjkanjem otroške igre in večjim številom anksiozno-depresivnih motenj. Raziskovalci se veliko ukvarjajo tudi z vplivom hrane oziroma pomenom snovi, potrebnih za rast in pravilen razvoj.

O patologiji govorimo, ko določeni simptomi dosegajo merila za postavitev diagnoze: ko je funkcioniranje mladostnika toliko ovirano, da ta ne more več normalno opravljati svojih razvojnih nalog. Pred to ločnico govorimo o razvojnih težavah in ne o motnjah. Včasih ločnica ni takoj jasna. V pedopsihiatriji pri diagnosticiranju motenj v veliki meri upoštevamo anamnestične podatke, ki jih podata otrok in družina, kjer pa seveda določen simptom doživljajo subjektivno.

Veliko stisk je povezanih z delovanjem v šoli, zato se večkrat zastavlja vprašanje, ali je učna neuspešnost motnja. Pričakovanja staršev in zahtevnost šole lahko generirajo nastanek motenj, lahko pa je seveda tudi obrnjeno. Starši v ambulanti pogosto rečejo: »Nič mu ni treba narediti doma, samo uči naj se.« Pri tem pa pozabijo na vsesplošno učenje za samostojnost.

Ne. Danes je jasno, da je veliko motenj biološko pogojenih, pri hiperkinetičnih motnjah, avtizmu in psihozah v kar 70 odstotkih. To sicer ne pomeni, da družinska dinamika ne igra vloge. Igra jo, vendar bolj pri spopadanju z motnjo kot pri njenem nastanku. Tipičen primer je hiperkinetična motnja. Takšni otroci so zelo ranljivi, zaradi narave simptomov vedno na udaru – so nemirni, lahko učno manj uspešni, čustveno impulzivni in pogosto v konfliktih. Ker je odziv okolice pogosto neprimeren, se krepijo simptomi, slaba samopodoba in posledično vedenjske motnje.

Prvi pregled v naši ambulanti je zelo pomemben, da se postavi diagnostika in vzpostavi odnos med terapevtom ter starši in otrokom. Če je že prvič zraven otrok, se vedno najprej obrnemo nanj. Razgovor začnemo sproščeno, otroka vprašamo, ali ve, zakaj je prišel in kakšna so pričakovanja. Nekateri, tudi zelo majhni otroci, so zelo ozaveščeni; vedo, da so prišli, ker ponoči lulajo, ker jih je strah. Največ težav pri uvidu imajo nemirni otroci in tisti z zaostankom v razvoju. Ti največkrat rečejo »ne vem« ali pa »ker sem poreden«. Nato se pogovorimo s starši, zaželeno je z obema, saj percepcija otrokove motnje ni vedno enoznačna. Že med diagnostičnim intervjujem si sestavimo okviren terapevtski načrt. Pri večini otrok diagnostiko razširimo s klinično-psihološkim pregledom, kadar pa so pridružene učne težave, vključimo še specialnega pedagoga. Opazujemo tudi otrokovo osnovno zdravstveno stanje.

Vnaprej določenega terapevtskega sodelovanja žal ni. Nekaj kolegic specialistk otroške in mladostniške psihiatrije je dodatno specializiranih tudi iz družinske terapije. Kadar je v ozadju jasen konflikt med starši ali gre za velika vzgojna odstopanja, je treba vedno najprej uravnati partnerski sistem, da lahko delamo naprej z otrokom. Del tega lahko opravimo pedopsihiatri sami ali pa starše napotimo po dodatno pomoč. Veliko družinskih terapevtov žal ne dela v okviru javnega zdravstva, zato so njihove storitve samoplačniške in za veliko družin s tem nedostopne.

Najprej je treba otroka zaščititi, tudi umakniti iz okolja, kjer naj bi bil zlorabljen. Napotimo ga v bolnišnico ali – malo starejše – v krizni center. Pri sumu na spolno zlorabo otroke večinoma pripeljejo mame. Če je mama dovolj suportivna, lahko sama poskrbi za zaščito in otroka. Če gre za sum zlorabe zunaj družine, je treba s starši vzpostaviti čim bolj pozitiven, senzibiliziran odnos – da razumeta stisko otroka in potrebno izolacijo v primeru hospitalizacije. Razkrivati zlorabo, ne da bi otroku zagotovili varnosti, je terapevtsko popolnoma neprimerno, celo škodljivo. V zadnjem času žal ugotavljamo, da vse pogosteje pride k nam eden od staršev z idejo spolne zlorabe, ki pa se potem izkaže za nično; gre za manipulacijo ob starševskem konfliktu, razvezi. Ne pomislijo, da so ravno s tem zlorabili svojega otroka. Zgodi se, da je v vlogi zlorabljevalca tudi mama.

To je odvisno od možnosti, ki so na voljo, žrtev je vsekakor treba zaščititi. Na Polikliniki za zaščito otrok v Zagrebu otroka sprejmejo takoj, z njim opravijo intervju, nato pa določijo ukrepe. Vmes obvestijo policijo, center za socialno delo in druge pristojne službe, da otrok ni predolgo izoliran. Še bolj učinkoviti so preventivni in kurativni programi v skandinavskih državah, kjer mobilna zdravniška služba pride na dom. Pridejo celo, če pediater pri osemmesečnem dojenčku odkrije, da se ne razvija v skladu s pričakovanji. Podobno skrbno ravnajo tudi pri zlorabah; na dom pride strokovna služba s policijo in zlorabljevalcu ne dovolijo več vstopa v hišo oziroma bližino otroka. Umaknejo torej storilca.

Pri odraslih to področje ureja zakon o duševnem zdravju, pozabili pa so, da je včasih treba prisilno hospitalizirati tudi otroka. Zdaj se ravna tako, da se starša ali skrbnika obremeni s podpisom. Problem so predvsem starejši mladostniki, ki imajo v kazenskopravnem sistemu med 15. in 18. letom starosti drugačen status kot pred 15. letom. Pri njih ravnamo po principih za odrasle.

Problem je, kadar se s hospitalizacijo ne strinjajo starši, takrat smo nemočni. Če ima recimo deklica z motnjo hranjenja indeks telesne mase 12 – prag za motnjo hranjenja je 17 – starši pa se s hospitalizacijo ne strinjajo, je tak otrok smrtno ogrožen in je treba ukrepati. Postopek je pogosto dolgotrajen. Po prijavi centru za socialno delo sledi ugotovitev stanja in razmer doma in šele nato ukrep začasnega odvzema starševskih pravic.

Pedopsihiatri smo zdravniki, kar pomeni, da smo odgovorni za celostno zdravljenje duševnih motenj. To vključuje tudi zdravljenje z zdravili. Če mladostnik z znaki psihotične motnje ne dobi pravega zdravila, mu v resnici ne moremo pomagati, njegova motnja se samo slabša. Težava je v tem, da je veliko zdravil omejenih na predpisovanje nad 18. letom starosti, a jih vseeno predpišemo, ker drugih ni. Praviloma izberemo zdravila, ki čim manj ovirajo otrokovo funkcioniranje.

Težko je, ko starši ne sprejmejo neke motnje pri otroku in ga potem niti ne pripeljejo več na obravnavo. Slabe izkušnje imamo včasih tudi z drugimi službami, odgovornimi za pomoč otrokom in mladostnikom. Zelo težko sprejmem informacijo, da se odrasel tako zelo boji šestletnega otroka, da ga mora izključiti iz razreda, iz neke skupnosti. Kam pa naj gre tak otrok?!