Ne veš, ali je konj ali si s pticami nebo deli?
Snemi si očala –
ne moreš se ga nagledati,
bi ga kar plačala!
Ti še vprašaš, za Telekoma mojega,
če vreden je denarja tvojega.
Brez skrbi, Angela draga,
če vrednosti on ne bi imel,
ne bi Miro zanj skrbel.
Takšnega v tvoji, carski ne najdeš štali.
Le ubogi Miro ga dovolj ne hvali.
Če ga s suhim zlatom Grk posuje,
ki ne varčuje
(bog mu greh vseh grehov oprosti),
še takrat bi vreden bil
vseh svojih delnic plus cekin.
Kar vtakneš vanj, pogoltne,
vse piškavo in vse gnilo,
a če nimaš, on ne prosi,
kaj bo njemu malica, kosilo.
V zobe mu ne glej,
cesarica moja,
so mu že drugi gledali vanje
(in se pokesali),
zakaj bi ti.
Njega čas ne more povoziti.
Bolj ga zanemarjaš,
bolj je perspektiven,
denarja zanj ne premore,
kupec še tako bogat in naiven.
A to, ko me vprašaš, če bo znal
preskočiti zakon kakor kanal.
Kakšen zakon, kakšen kanal!
Takšen zakon se še ni spisal,
ki ga on preskočiti ne bi znal.
Preskoči ga kot za šalo,
kot da je sodišče pišče malo,
po dolgem, ne počez, če bi se dalo.
Jaz ga jašem brez sedla,
ker mnogi so ga slabo sedlali,
a po njih ga ne sprašuj,
ker to njega žali.
Idi, kanclerka, idi, idi –
še vprašaš me: kako vidi?
O tem bi se dalo razpredat:
vidi, kamor ne smel bi gledat,
vidi, kar se piše, govori,
on vidi celo, kar se molči.
Takšne so njegove oči!
A ko vprašaš, če napake,
moja draga, sem odkril mu kake,
pa zato ga jaz prodajam,
moja draga,
ker je brez napake.
Niso takšni konji za nas,
za bedake.
Kakšna je hitrost njegova?
Malo hitrejši je od groma.
Zdaj poslušaj
in se pridušaj:
Iz Bruslja je enkrat
prišel diktat,
da naj takoj ga ulovimo
in ga tujcem izročimo.
Vse se bliska, on se smeje,
lovci hitro, on hitreje,
kot nevihta se usuje
nanj domače in še tuje,
Telekom pa v begu vztraja,
se ne predaja.
Vsak ga lovi, vsak prisvaja
in vsak prodaja.
A vsem jim je on ubežal,
zatekel v slovenski dvorec lep,
pred njimi, ki bi konja imeli,
plačali bi pa le za –
rep.
Predelano po otroški pesmi Jovana Jovanovića Zmaja, Ciganin hvali svoga konja