Kot ugotavljate, ima moje zanimanje za umetniško sceno v različnih afriških mestih lokalno izhodišče: mesto Bruselj, flamska, belgijska in evropska prestolnica, je vsaj delno tudi afriško mesto. Razlogi za to so delno zgodovinski in delno aktualni, torej sodobni. Bruselj in Belgija imata s centralno Afriko izjemno komplicirano razmerje, vse do danes pa imajo valovi afriškega priseljevanja velik vpliv tudi na Bruselj. Kakor koli, mesto je politično in tudi kulturno močno povezano z evolucijami v mnogih afriških prestolnicah, recimo s Kinšaso v Demokratični republiki Kongo. Program gledališča KVS odseva in premišljuje to komponento sodobne bruseljske realnosti ter vpletenost afriških umetnikov v različne umetnostne prakse tako v Bruslju kot v Afriki. Kar me je med obiski afriških mest in ob srečanjih z mnogimi afriškimi umetniki posebej fasciniralo, pa je to, da je klišejska podoba o afriški umetnosti že neokusno daleč od resnice. Umetniki, ki sem jih spoznal, ustvarjajo zelo osebno, raznoliko, drzno in avanturistično umetnost. Tako glede forme kot vsebine Afrika ni zgolj celina tradicionalnih folklornih izrazov.
O afriški umetnosti ne moremo govoriti kot o uniformnem pojavu, podobno kot je to nemogoče glede Evrope. Kako ste torej oblikovali kriterije selekcije za Exodos?Kot običajno sem iskal trmasta, izvirna, mejna dela in ustvarjalce, ki ne reproducirajo starih izrazov oziroma oblik, temveč iščejo samosvoje poti, nove forme in kombinacije disciplin, ki oblikujejo vsebine, za katere se umetniki zanimajo – pa naj gre za osebne, politične ali katere druge teme. Rezultati so izjemno raznorodni – podobno bi, seveda, veljalo za selekcijo med avtorji na drugih celinah. Ob oblikovanju programa pa sem se trudil tudi, da bi razprl koncept »afriškosti«: biti afriški ustvarjalec ne pomeni nujno bivati na določeni celini. Sodobna »afriškost« se lahko razvija na različne načine, skozi mnoge umetnostne forme in discipline ter v mnogih jezikih.
Kako se lahko izognemo orientalističnim stališčem ali pa se jih vsaj zavemo, ko razpravljamo o afriški umetnosti?Eden izmed načinov, kako prenoviti odnos do »tujosti«, je razvijanje zavedanja, kako hibridna je sodobnost. Afriški umetniki in umetnosti se danes ne nahajajo le v Kinšasi ali v Johannesburgu, ampak tudi v Bruslju, Lizboni, Londonu. Tudi evropske umetnostne prakse se napajajo v delih afriških ustvarjalcev, ki živijo na obeh celinah. Kje je torej Evropa in kje je Afrika, kje je sever in kje jug? Povsod sta, spojena sta in ju ni več mogoče esencializirati.
Ali moramo, ko govorimo o afriški umetnosti, uporabljati drugačen diskurz in se nanašati na drugačne historične paradigme?Umetnostne, kulturne, socialne in politične razlike so dejstvo. Velik del Afrike je bil koloniziran, iz česar se danes napaja umetniški diskurz. Sodobna Afrika in njeni umetniki se spopadajo z izzivi, tveganji in priložnostmi, ki za druge celine niso značilni, umetniki se posvečajo dolgi verigi vprašanj in skrbi, ki nad njihovimi zahodnimi kolegi nimajo odločilne moči: kako ustvariti lokalne kulturne ekonomije za njihovo trenutno delo, kakšna je povezava med njihovim sodobnim delom in tradicionalnimi, folklornimi izrazi, kako razviti umetniško infrastrukturo. Hkrati pa tudi menim, da ni produktivno, če se osredotočamo samo na razlike, sam se raje posvečam povezavam in podobnostim.
V svojem kuratorskem delu se osredotočate tudi na mreženje. Kakšne konkretne rezultate proizvaja povezovanje evropskih oziroma zahodnih umetnostnih praks z drugimi kulturnimi okolji?Kar me kot kuratorja zanima v umetniški produkciji, je métissage, hibridnost. Svet, v katerem živimo, je hibriden, umetnosti pa nam lahko v srečanju z novostjo pomagajo, skozi umetnost lahko razvijemo kulturne modele, s katerimi bomo želi prednosti hibridizacije ter nazadnje opustili problematiziranje tega procesa, kar je tako zelo značilno za Evropo. Če poslušate evropske politike, lahko slišite, kako še vedno – ali spet – napeljujejo na idejo čistih in monokulturnih identitet. Če se ozremo na naša mesta, je prihodnost videti drugače in umetnost nam lahko pomaga, da se na to prihodnost pripravimo.
Kakšna pa je – v splošnih obrisih – recepcija evropske umetnosti in umetnikov v Afriki?Z gledališčem KVS smo v zadnji dekadi v Kinšasi predstavili lepo število produkcij. Šlo je za izjemno raznolika dela, ki so bila predstavljena v različnih kontekstih. Brez izjeme je bilo čutiti odprtost, zanimanje in voljo razumeti ter se investirati. Hkrati pa v Afriko danes ne potuje veliko odrskih del, tako da težko odgovorim na vprašanje o recepciji v drugih mestih. Toda, je to problem? Kar me zanima, je predvsem kreacija pogojev za vznik novih hibridnih del in njihovih občinstev v velikih afriških mestih. Menim, da je podpora takšnih projektom pomembnejša od preproste kulturne izmenjave.