Generalnega direktorja UKC Ljubljana bodo iskali še enkrat. Čeprav je za najresnejšo kandidatko, ki naj bi jo podpiral vsaj del vladnih krogov, še do včeraj veljala poslovna direktorica Pediatrične klinikeBiserka Marolt Meden, so se člani sveta UKC včeraj z osmimi glasovi proti trem odločili, da ne podprejo nikogar. Na čelu bolnišnice tako kot v. d. ostaja Simon Vrhunec. Preobrat je precejšnje presenečenje, neuradno pa naj bi bila seja sveta precej burna. Izbiranje novega direktorja je bilo nasploh zelo skrivnostno, saj celo člani sveta zavoda niso prejeli njihovih programov. Vanje so lahko zgolj vpogledali, a sta to možnost izkoristila le dva od enajstih članov.
Neprivlačna plača in nakopičene težave
Predsednika sveta Tomaža Glažarja z ministrstva za zdravje je pri odgovorih kandidatov, med katerimi je bil tudi Vrhunec, med bolj znanimi imeni pa je bil še nekdanji direktor smučarske zveze Matija Vojsk, zmotila prevlada teorije nad praktičnimi načrti. Pa tudi napovedi kandidatov, da bodo težave bolnišnice reševali z večjimi prihodki in boljšimi pogoji za zaposlene. Spomnil je, da močnejših kandidatov ta funkcija ne pritegne tudi zaradi – glede na zahtevnost dela – neprivlačne plače (4700 evrov bruto). »Težko je dobiti uspešnega menedžerja, ki ima nekje drugje dvakrat višjo plačo in manj problemov.« Po njegovem bi bilo v teh okoliščinah smiselno uvesti individualne pogodbe za najpomembnejše menedžerje v zdravstvu. Poceni in nesposobni menedžerji so namreč bistveno dražji od dobro plačanih, a sposobnih ljudi z veliko odgovornosti.
V UKC imajo trenutno cel kup nakopičenih težav, Vrhunčevo vedejevstvo, ki traja že več kot leto in pol, pa njihovo reševanje otežuje. Direktor s »polnim« mandatom bi bil namreč lahko precej bolj suveren, ko gre za zahtevna dogovarjanja z zaposlenimi, vlado ali zdravstveno blagajno. Ena ključnih nalog, ki bodo pričakale bodočega generalnega direktorja ali direktorico, je skrajševanje čakalnih dob, ki presegajo strokovno in zakonsko dopustne. Med najekstremnejšimi so v ljubljanskem UKC v revmatologiji, kjer po včeraj objavljenih podatkih celo ob napotnici z oznako hitro bolniki čakajo celo leto, na redni pregled pa še dober mesec več. Po oceni direktorja interne klinike prof. dr. Zlatka Frasa bi moralo poslovno vodstvo vsaj začasno odobriti dodatno ambulanto delo, pa čeprav bi to pomenilo delo prek polnega delovnega časa. Da bi dosegli sprejemljive ali vsaj znosne čakalne dobe, bi se bilo treba lotiti repov čakalnih seznamov, v katerih pacienti čakajo še posebno dolgo. »Brez izrednih ukrepov, ki bi posebej ciljali na revmatologijo, tega ne bo mogoče rešiti.« Prav tako bi morali v bolnišnici bolj upoštevati rast števila vseh internističnih pacientov, ki ji niso sledile prostorske zmogljivosti.
Na bolj zavzeto reševanje težav čaka tudi urologija. Najkrajša pričakovana čakalna doba za operacije raka prostate, ki je bila sredi lanskega leta osemmesečna, je danes približno polletna. Sedem mesecev bolniki čakajo na operacijo tumorja ledvice, kar je celo malenkost dlje kot lani. Zelo dolge so tudi nekatere čakalne dobe v kardiologiji: na elektrofiziološke preiskave in radiofrekvenčno ablacijo lahko bolniki po zadnjih podatkih čakajo tudi celo leto, na ultrazvok srca pa osem mesecev.
Teža dolgov
Druga ključna težava so v zadnjih letih nakopičene izgube, ki jih ni pokril nihče. Samo lani jih je UKC ustvaril za več kot 9 milijonov evrov. Kot je spomnil Vrhunec, segajo nekatere zastarane finančne težave celo v devetdeseta leta. »UKC Ljubljana ni skoraj nikoli posloval s presežkom, razen leta 2008,« je spomnil. Brez pomoči države, ki je zakonsko bolnišnici dolžna pomagati iz zastaranih izgub in dolgov, bo UKC Ljubljana težko prišel na suho.