Valerija Kršlin: Na psu so vadili operacijo amputacije, potem so ga vrgli v sneg

Žal nisem imela te možnosti. Mama in oče mi jih nista dovolila, vendar ju zdaj razumem. Številni starši ugodijo otroku, da imajo doma svoje hišne ljubljenčke, potem pa se jih naveličajo in ne skrbijo zanje. Ko sem odrasla in šla na svoje, sem seveda imela muce in pse, poleg tega sem aktivno sodelovala v različnih društvih oziroma organizacijah za zaščito živali. Zgodilo se je, da sem vso svojo plačo razdala za živali, tako da sem ob koncu meseca komaj plačala najemnino za stanovanje. Tega vseeno nisem nikoli obžalovala. Kadar sem naredila nekaj dobrega za druge, sem bila srečna. Ker imam dovolj podpornikov, sem ustanovila zavod Zadnje upanje. Pomembno se mi zdi, da delamo transparentno. Na facebooku in spletni strani redno objavljamo novice, zgodbe, prošnje za pomoč in tudi fotografije računov. Ljudje, ki podarijo denar, lahko vidijo, koliko smo zbrali, in se prepričajo, da je šel denar resnično v prave roke. To je izjemno pomembno. Skrivalnic ne maram.

Dalj časa sem ga spremljala prek facebooka, ker je nekemu dekletu, ki je prav tako pomagalo živalim, redno pomagal z donacijami. Ko sem videla, da ima kmetijo, psa in konja, sem pomislila, da bi bil idealen posvojitelj za psičko Gajo in njenega mladička Gučija, ki sem ju pripeljala iz Sarajeva. Navezala sva stik, in čeprav je bil Davorin pripravljen sprejeti samo Gučija, da bi bil družba njegovemu psu, sem na kmetijo pripeljala oba psa. Začetek je bil porazen. Psi se sploh niso marali, skoraj so se pogrizli med sabo. Midva pa sva si bila takoj všeč. Začutila sva, da enako razmišljava, da sva si nekako usojena. V šali večkrat rečem, da me je dobil v paketu z obema kužkoma, ki sta se tako kot jaz preselila na njegovo kmetijo v Velike Grahovše nad Laškim. Lepo nam je. Psi so zdaj prijatelji, midva pa imava sinka Lana. Prepričana sem, da se nam vse v življenju zgodi z razlogom.

Odzivi so zelo različni. Nekateri nas z veseljem sprejmejo in prisluhnejo našim predlogom. Veliko je takih, ki še vedno ne vedo, da je ubijanje starih ali bolnih živali zakonsko prepovedano. Nekateri tudi ne vedo, da ne smejo dovoliti, da bi psica kotila dvakrat na leto, ker jo to preveč izčrpa. Ponudimo jim finančno pomoč pri sterilizaciji ali kastraciji in se z njimi na lep način pogovorimo, kaj je prav in kaj ne ter kako bi se dalo po našem mnenju njihov problem rešiti. Kadar gre za očitno zlorabo in mučenje živali, jih prijavimo na inšpekcijo. Vse je odvisno od primera. Pred dnevi nas je denimo klicala gospa z Vranskega, češ da se je pri njenem sosedu zgodilo nekaj sumljivega in da sliši pasje cviljenje. Ugotovili smo, da je star in dementen gospod obupal, ker ni več zmogel skrbeti za svoja psa. Ker ni našel druge rešitve, je vzel v roke sekiro in psičko udaril po glavi. Kljub hudim poškodbam je na srečo preživela. Veterinarji so jo oskrbeli, mi pa smo za oba psa z dovoljenjem gospodove hčere že našli varen dom.

Velikokrat me boli, ko vidim, kaj vse se dogaja. Na nas se obrača vedno več ljudi, ki jih je sistem pustil na cedilu. Ljudje niso krivi, da so se postarali, da živijo v bedi, da so osamljeni. Tudi živali niso krive, da so se znašle v rokah nekoga, ki zanje ne zna poskrbeti ali pa nad njimi izživlja svoje frustracije. Iz Sarajeva smo pripeljali kužka, ki ima samo dve tački. Očitno je, da so na njem vadili operacijo amputacije, potem pa so ga vrgli v sneg, da bi poginil. Star je leto in pol, in ker je sicer zdrav in zelo živahen, smo se odločili zbrati denar za protezo. Zelo dobro namreč sodelujemo s kliniko Tristo kosmatih v Ljubljani, kjer so resnično zelo prijazni in srčni. Imajo dostopne cene storitev, poleg tega nam pomagajo tudi takrat, kadar nimamo dovolj denarja, za kar smo jim še posebno hvaležni. Za kužka smo našli začasen dom in skrbnika, ki ga vozi na preglede in bo poskrbel zanj v času rehabilitacije. Zelo pa me skrbi, kako bomo zbrali nekaj tisočakov za protezo. Sploh ne vem, kako se bo izšlo. Upam, da nam bodo dobri ljudje pomagali.

Sem in bilo me je resnično zelo strah. Ljudje so nas obvestili, da ima neki moški bolnega psa. Na glavi je imel velik tumor, vendar lastnik sploh ni ukrepal. Še več. Priklenil ga je na prekratko verigo in ga pustil trpeti. Ker je bil moški zelo nasilen, sem s ceste fotografirala psička, a me je opazil in se pognal proti meni. Zaklenila sem se v avto, on pa se je s telesom vrgel na pokrov motorja. Bilo je grozljivo. Zadnji trenutek sem mu ušla. Zadeva se je dobro končala. Zaradi pritiska javnosti je poskrbel za psa, name pa je bil tako jezen, da me je prijavil, češ da sem neupravičeno fotografirala njegovo posestvo. Tudi to se je uredilo tako, da nisem bila kaznovana.

Pri prijavah je treba biti izjemno previden. Pred leti, ko še nisem imela s tem nikakršnih izkušenj, sem na inšpektorat prijavila človeka, ki je zelo grdo ravnal s tremi psi. Eden je poginil še pred prihodom inšpektorja, drugi pa nekaj dni kasneje, ker je bil zastrupljen. Ker nisem imela trdnih dokazov, mi je inšpektor očital, da sem vložila lažno prijavo. Vzroka pogina ni nihče raziskoval, jaz pa nisem imela možnosti pritožbe. Plačati sem morala 500 evrov globe in 150 evrov sodnih stroškov. Prepričana sem, da bi se marsikdo, ki bi se znašel v podobnem položaju, kot sem se jaz, odločil, da se ne bo nikoli več nikjer vmešal in da bo raje pogledal stran. Mene je ta neprijetna izkušnja spodbudila, da sem se še bolj odločno začela boriti za zaščito živali. Seveda pa sem od takrat pri prijavah previdna. Ljudem svetujem, naj to delo raje odstopijo nam ali drugim organizacijam, ki vedo, na kaj je treba biti pozoren pri prijavi. Nikoli ne smeš nečesa trditi, če nimaš za to trdnih dokazov. Bolje je napisati, da sumiš, da se nekje dogaja nekaj, kar se ne bi smelo.

Na žalost je res tako. Po navadi nas na ljudi, ki resnično potrebujejo pomoč, opozorijo drugi. Pred časom nam je trgovka iz Maribora povedala, da k njim v trgovino prihaja reven starček v raztrganih čevljih, ki v glavnem kupuje samo hrano za svojega psička, sam pa se prehranjuje pri brezdomcih. Ko smo ga spoznali in mu ponudili pomoč, je odvrnil, naj najprej poskrbimo za njegovega psa, on pa bo vesel, če mu bomo prinesli krompir in čevlje. Bil je res izjemno skromen in dobrega srca. Sebi je trgal od ust, da bi nahranil svojega ljubljenčka. Kasneje se je odločil za evtanazijo, ker je bil psiček star že šestnajst let. Stanovanje je prodal in se preselil v skromno brunarico. Dejal je, da ne želi biti nikomur v breme in da bo sam skrbel zase, dokler mu bodo moči pač dopuščale. Tudi od našega zavoda ni več želel prejemati pomoči, vendar ga občasno kljub temu obiščemo in ga razveselimo s kakšnim priboljškom.