Lani septembra je bila Hillary Clinton v Iowi. V zvezni državi, ki slovi kot osrčje ameriškega kmetijstva, v politiki pa kot država, ki ima nesorazmerno veliko težo na predsedniških volitvah, ker predsedniška kandidata obeh strank tam tradicionalno volijo prvi. Iowa je tako postala lakmusov papir – kadar se izpostavljeni politiki zunaj volilne sezone potikajo po Iowi, s tem povedo, da jih zanima Bela hiša. Hillary Clinton je bila tam nazadnje 14. septembra lani, ko je o svoji vnovični kandidaturi za predsednico končno navrgla pričakovano: »Res je, razmišljam o tem...« Takrat je že bilo bolj ali manj znano, kar je uradno razkrila v nedeljo.
O tem verjetno niti ni prenehala razmišljati, odkar so se pomirili duhovi burne kampanje leta 2008, ko je na volitvah za demokratskega predsedniškega kandidata presenetljivo izgubila. Ankete so pred začetkom takratnih volitev govorile o njenem velikem naskoku pred tekmeci. Očitna je bila njena samozavest, s katero je šla v kampanjo (napovedala jo je z besedami, da vstopa v igro, da bi zmagala). Dolgotrajne so bile njene predpriprave na kandidaturo, kamor zlahka prištejemo položaj senatorke od leta 2001 do 2009 (je sploh prva bivša dama, ki se je po odhodu iz Bele hiše potegovala za politični položaj). Vse to je govorilo, da se je izziva lotila dolgoročno in temeljito, iz česar je pri delu volilcev in kritikov nastal vtis o njenem prepričanju, da ji predsedovanje nekako pripada. No, potem se je od nekod vzel senator iz Illinoisa s sijajno vodeno kampanjo in retoriko, z barvo kože presegel avreolo potencialno prve ženske na čelu ZDA... in jo premagal.
Še enkrat po prehojeni poti
To je bil katastrofalen udarec. Napolnila je šest desetletij, do naslednjih volitev, ko bi lahko spet kandidirala za predsednico, je bilo še osem let. Toda ko si je opomogla, je Clintonova hitro še enkrat krenila po podobni poti. Sprejela je nepričakovano Obamovo ponudbo in za en mandat prevzela vodenje zunanjega ministrstva, se predlani s položaja umaknila, napisala peto knjigo (še ena od pogostih potez predsedniških kandidatov), v ozadju pa začela pripravljati novo predsedniško kampanjo. Ko jo je v nedeljo oznanila, je bila to v ZDA velika novica. A le zato, ker je to pač Hillary Clinton, ne pa, ker bi se zgodilo presenečenje. Presenečenje bi bilo, če Clintonova ne bi kandidirala.
In zdaj je spet v podobnem položaju: v vseh anketah močno vodi, tudi proti potencialnim republikanskim tekmecem. Je starejša in vsekakor zrelejša za izkušnjo z imenom Barack Obama. Toda do morebitne zmage je še daleč. Hillary Clinton je idol dela ameriškega volilnega telesa, a na drugi strani je politična osebnost, ki razdvaja in ima širok krog zapriseženih političnih nasprotnikov, kar sovražnikov, pa tudi dobršen del javnosti jo dojema kot preračunljivo, neiskreno političarko, ki je vpeta v korporativne elite. Povezave ameriških politikov s poslovnim svetom so običajna stvar, ne nazadnje uspešna predsedniška kampanja zdaj zahteva že milijardni znesek zbranih dolarjev. A njene so še posebej močne, rezultat dolgoletne prisotnosti, prepletenih poznanstev in interesov.
Zaradi številnih afer je politična blagovna znamka Clinton v Združenih državah izgubila ogromno začetnega sijaja. Dejstvo, da je po aferi Lewinsky ostala s soprogom, bi v duhu krščanskega odpuščanja moralo zanjo predstavljati plus. Namesto tega je zaradi omadeževanosti te znamke danes v delu javnega mnenja to argument za obtožbe o njeni preračunljivosti in grajenju kariere na moževem imenu. Če v Illinoisu rojena pravnica dobi predsedniško nominacijo demokratov in ji bo nasproti stal Jeb Bush, bodo to najbolj nenavadne sodobne ameriške predsedniške volitve.
Od »finančne stiske« do milijonov
Clintonova ima po drugi strani kombinacijo, ki je trenutno ne premore noben drug ameriški politik: ima ogromno političnih izkušenj, prepoznavnost, trdno jedro privržencev, krog usposobljenih svetovalcev in finančnih sponzorjev – in je ženska. To slednje od vsega seveda najbolj izstopa. Vprašanje zdaj je, ali je pri Američanih z izvolitvijo Obame element postavljanja zgodovinskih precedensov izgubil mikavnost. Tabor Clintonove računa, da ne, in napoveduje, da bo poudaril dejstvo, da je čas za prvo ameriško predsednico, s čimer bo nagovarjala ženski del volilnega telesa. Tudi nekateri njeni nasprotniki v demokratski stranki iz liberalnega krila menijo podobno – zato h kandidaturi spodbujajo senatorko iz Massachusettsa Elizabeth Warren.
Ena glavnih tem Clintonove naj bi bila odprava naraščajoče neenakosti v ameriški družbi. To je vsekakor tema, ki v ZDA pridobiva pomen, ki ga je bilo zaznati že na lanskih kongresnih volitvah. Je pa tudi dvorezen meč za političarko, ki je lani dejala, da sta bila s soprogom Billom leta 2001 ob odhodu iz Bele hiše »finančno na psu« (predvsem zaradi odvetniških stroškov afer Lewinsky in Whitewater), odtlej pa si je po oceni Washington Posta nabrala za med pet in petindvajset milijonov dolarjev premoženja.
Ena od izkušenj, ki jih je odnesla iz kampanje proti Obami, je pomen tega, da pokaže svoja čustva. Tega nikoli ni želela početi, niti ko je bilo ob aferi Lewinsky najhuje. Toda po izgubljenih volitvah v Iowi se je v nekem trenutku med izjavo znašla na robu solza. Čeprav se je lahko prikradel občutek, da gre za premišljeno potezo (orošenih oči je vseeno zmogla zbosti Obamo), je na naslednjih volitvah v New Hampshiru zmagala, sodeč po anketah tudi zato, ker je pokazala ranljivo plat, kar je sicer za političarko, ki kandidira za vrhovno poveljnico, lahko spolzek teren. Zdaj naj bi Clintonova v kampanji poudarila svojo skrb za prihodnje generacije, potem ko je septembra postala babica (hči Chelsea je povila punčko).
Bengazi bo spet aktualen
Clintonova je kampanjo 2008 gradila na trditvi, da je izkušena in bo znala poskrbeti za varnost, kar je ponazorila z znamenitim oglasom o telefonu, ki ob treh zjutraj zazvoni v Beli hiši. Tema varnosti bo tokrat sicer predvidoma nekoliko manj pomembna, ker so v ospredju posledice ekonomske krize, a nikakor ne bo postranska. Clintonova pa je vodila zunanje ministrstvo tudi v času napada na ameriški konzulat v libijskem Bengaziju, ko sta bila ubita ameriški veleposlanik in še en ameriški uslužbenec. Kasneje se je izkazalo, da je zunanje ministrstvo zavrnilo prošnje iz Bengazija po okrepljeni varnosti. To je bila v Združenih državah velika zgodba in se ji ne bo mogla izogniti. Potem je tu uporaba zasebnega elektronskega naslova za uradno komunikacijo v vlogi zunanje ministrice in še vrsta zgodb iz preteklosti. Njeni nasprotniki bodo prek svojih medijskih posrednikov pripravljeni odpreti tudi najbolj občutljiva, zasebna vprašanja. Za ameriške predvolilne kampanje pravijo, da so vse bolj umazane in tokratna ne bo za temi novimi standardi prav nič zaostajala. Tudi zato, ker Clintonova pri postavljanju meja, do koder se sme zavoljo političnih ciljev iti, za svojimi nasprotniki ne zaostaja.