Kozolci slikarke Vide Fakin so videti kot plahutajoči metulji, ki se vzpenjajo v nebo. Njeno ustvarjanje je temeljilo na intenzivnem doživljanju narave, predstavlja pa »izrazito samostojno in estetsko dognano poglavje naše likovne ustvarjalnosti«, kot je ob razstavi ob slikarkini stoti obletnici rojstva povedal umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj. Fakinova je leta 1983 prejela tudi Župančičevo nagrado, ki jo Mestna občina Ljubljana podeljuje zaslužnim kulturnim ustvarjalcem.
Nostalgične podobe mladosti
Vida Fakin se je rodila leta 1915 v Ljubljani, kjer je maturirala in študirala germanistiko, obiskovala plesno šolo izraznega plesa pri profesorici Meti Vidmar ter objavljala plesne kritike. Zelo jo je zanimalo in privlačilo tudi gledališče, likovno nadarjenost pa je podedovala po očetu, ki je diplomiral na dunajski Kunstgewerbe Schule. Ko so po drugi svetovni vojni v Ljubljani odprli igralsko in slikarsko akademijo, se je nazadnje odločila za likovno ustvarjanje. »Igralec podoživlja življenje drugih. To življenje ustvarja pisatelj. Pri njegovem razumevanju gledalcu pomaga režiser. Seveda dober igralec s svojo igro ustvarjalno doda tudi veliko svojega. V slikarstvu pa je moje vse: ideja, motiv, likovna govorica, sporočilo,« je zapisala v svoji monografiji.
Svoj vodilni motiv je našla v značilni gorenjski pokrajini, posuti s kozolci. »V mladosti sem večino časa preživljala na idiličnem obrobju mesta, v bližini polj, travnikov in gozdov. Tu je stalo kar nekaj kozolcev, ob katerih smo se otroci veliko igrali. Nekoč smo se na poljih predolgo mudili, padal je že mrak, podoba nekega kozolca me je vznemirila, pred menoj je stal ves drugačen, ovit v večerno meglico, do vrha obložen z žitnimi snopi, čelno z nekakšnim obrazom,« se je nekoč spominjala. »Ta večerna impresija, ta skrivnostna groteskna podoba kozolca iz moje mladosti, se mi je prebudila iz dremeža, ko sem po končanem študiju iskala svoj likovni motiv in hkrati temo, likovno besedo in govorico. Dvignila se je iz pozabe kot nostalgična podoba izginule mladosti, kot sinonim za izginulo otroštvo, ovenčano s čari lepote.«
Barvna paleta Fakinove se je od sprva rumeno-zelenih tonov prelila do zamolkle večerne modrine in rdečih tonov žareče zarje. »Prav v tem subtilno premišljenem ravnanju z barvo se vidi slikarkina izrazita estetska prefinjenost, pa tudi nič manj izstopajoča izraznost,« pravi dr. Komelj. Konstrukcijo kozolcev je spremenila v likovno mrežo, ki jo je kot mozaik zapolnila z barvami. Tako je zasnovala tudi nekatere avtoportrete, na primer tistega s slamnikom na glavi pred spokojno zleknjenim kozolcem. O njenem mladostnem odnosu do sonca govorijo zanjo značilni motivi sončnic. Vida Fakin je bila izredno prefinjena in čustvena oseba, kar se odraža tudi na portretih, ki so na tokratni razstavi v galeriji Instituta Jožefa Stefana prikazani prvič. Še pred vpisom na akademijo je naslikala moževe starše v duhu predvojnega barvnega realizma, kasneje pa v istem duhu, le da izraziteje barvno pretanjeno, tudi mnoge druge bližnje in domače.
Slikala kar v sprejemnici
»V slikah je zajeta skrb za okolje, zavzetost za ohranitev tega, kar nam je ostalo v zgodovini drago. Umetnica je svojim kozolcem vdihnila novo življenje na nebu, kjer plešejo in iščejo svoj kozmični življenjski prostor, pri čemer so povzdignjeni in ne pahnjeni v smrt,« je povedal dr. Komelj. Slike z lebdečimi kozolci nad zemeljskimi kraterji so pogosto naslovljene Dve pokrajini. Prva realna in opustošena, druga izsanjana in cvetoča. Vodilni motiv kozolca občasno prekinejo podobe žalostnega poljskega strašila pred nevtralno krajino, v kasnejšem obdobju slikarskega ustvarjanja pa tla polnijo apokaliptični kraterji.
Zaradi stiske s prostorom v stanovanju je Fakinova slikala v sprejemnici, ki je postala njen atelje. »Spominjam se vonja po terpentinu, oljnih barvah in nje v delovni obleki. Ko sem bila malo starejša, me je velikokrat poklicala, ko je potrebovala par svežih oči za prvo kritiko,« se spominja hčerka Mojca Šuklje in dodaja: »Bila je zavezana vrednotam dobrote, resnice in lepote. Dotaknila se je je usoda ljudi, ki jim življenje ni bilo naklonjeno. Ni se sprenevedala in ni bila tiho, ko je bilo treba spregovoriti o krivicah.« Kot umetnica v obdobju, ki ni bilo najbolj naklonjeno ženskim ustvarjalkam, se ni počutila odrinjeno, ampak enakovredno moškim kolegom.
Potem ko je leta 1949 diplomirala na Akademiji upodabljajočih umetnosti, je poleg ustvarjalnega dela poučevala umetnostno zgodovino in likovni pouk. Mnogi njeni učenci se je spominjajo z velikim spoštovanjem in naklonjenostjo. Fakinova je v tridesetletnem obdobju poučevanja učiteljem na osnovnih in srednjih šolah posredovala najmodernejše metode likovne vzgoje: »Kot pedagog si pri delu soustvarjalec, česar pa otrok ne sme občutiti. Otrokova ustvarjalna lučka hitro ugasne, če pihaš vanjo z vsiljivo poučnostjo,« pravi v svoji monografiji. »Živo se spominjam zaključnih razstav, ko so ob koncu šolskega leta otroci razstavljali svoje risbe. To so bile bogate razstave, z očetom sva ji velikokrat pomagala pri postavljanju ter barvnem in tematskem razvrščanju,« pa se spominja njena hčerka.
