Sedaj sta na dnevnem redu razprav alkohol in šport. Ministrstvo za zdravje je na to povezavo opozorilo in jo uzakonilo v »svojem« zakonu o omejevanju porabe alkohola v športnih objektih, v katerih poteka športna prireditev, eno uro pred začetkom in med športno prireditvijo. Kot da so največji porabniki alkohola športniki!?
Opazovalec bi mislil, da je področje športa v domeni ministrstva in ministrice za zdravje, saj se ob teh razpravah pristojni z ministrstva za šport še niso oglasili. Ob tem je zanimivo, da je ministrstvo za šport poseglo na področje zdravja z zakonom o športu, ki predvideva financiranje zdravstvenih pregledov športnikov s strani Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije. Toda ministrstvu za zdravje (MZ) financiranja teh pregledov v vseh 16. letih veljavnosti zakona ni uspelo uresničiti, in to ob letni teži javne zdravstvene blagajne 2,5 milijarde evrov. Ministrstvo za zdravje ni uresničevalo določil zakona o športu. Ob tako jasnem deklarativnem zavzemanju za boj proti alkoholu, bi bilo primerno nekaj odstotkov sredstev nameniti preventivi, kar šport vsekakor je. Cilji MZ so, da se delež telesno nedejavnih ljudi iz 37,90 v letu 2008 do leta 2016 zniža na 36,30 odstotka (IVZ). Kazalnik je število financiranih programov in število vključenih v programe NVO nevladnih organizacij in ostalih nepridobitnih organizacij na področju varovanja in krepitve zdravja na letni ravni iz komaj 35 v letu 2014 na 70 v letu 2016.
Upamo, da bo na podlagi teh izkušenj, novega nacionalnega programa športa, in operativnega načrta, ki predvideva sofinanciranje več tisoč ne pa samo od 35 do 70 programov nevladnih organizacij, možno te zadeve rešiti drugače, sistemsko. Ne tako, da minister za šport nosi odgovornost, program mu pišejo drugi, omejitve in diskriminacijo področja izvajajo drugi, z denarjem razpolagajo drugi… Vsak naj bi opravil svoj del nalog in drugim pomagal ne pa jih onemogočal.
Športu je treba omogočiti kadrovsko, organizacijsko in finančno samostojnost in ga – ne edinega – izpostavljati v zakonu o omejevanju porabe alkohola, kot da je to izključni problem športnikov, ob tem pa vsa ostala področja ostanejo zunaj omejitev, tako kultura (vse prireditve) in parlament kot gospodarstvo… Športni funkcionarji pa bi tudi morali čutiti dolžnost, da šport obranijo in ga zdravnikom ne pustijo »zakonsko diskriminacijsko povezovati« s problemom reševanja alkoholizma s športnimi prireditvami. Seveda pa mora ministrstvo za zdravje šport podpreti s prizadevanji in skrbjo za zdrav življenjski slog ter večjim financiranjem preventivnih politik, tudi boja proti alkoholizmu, iz 2,5 milijarde evrov na leto težke javne zdravstvene blagajne.
Dovoljevati, da področje urejajo ljudje iz drugih sfer, medtem ko sami niso izpolnili svojega dela obveznosti, kaže na delo pristojnih pri varovanju interesov zaupanega jim področja.
Zato je treba omogočiti spremembe tudi tam, kjer se razpolaga z zdravstvenim denarjem. Tam naj bo odgovorna oseba, katere vizija je tudi preventiva, ki je skladna s programom vlade, tako bo dilema šport proti alkoholu razrešena, saj bo število financiranih programov na področju varovanja in krepitve zdravja na letni ravni bistveno večje. Boljša je stimulativna kot kaznovalno-omejevalna politika.
Drago Balent, Ljubljana