Bujna zelena trava, med katero vijugajo skrbno speljane potke, cvetlice in mogočne drevesne krošnje. Tako je videti zavidanja vredna in le streljaj od mestnega vrveža oddaljena »pisarna« Jožeta Bavcona, vodje ljubljanskega Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Pred dobrimi dvajsetimi leti je botanični in hortikulturni strokovnjak prevzel taktirko nad vrtom, ki je vrata prvič odprl leta 1810, ko ga je v času Ilirskih provinc zasnoval predavatelj naravoslovja in botanike takratne visoke šole Franc Hladnik. Še danes se vrt razprostira na prvotni lokaciji, nekoliko ujet med Dolenjsko in Ižansko cesto.
»Čeprav smo majhna ekipa, nam je uspelo, da je Botanični vrt danes povsem primerljiv z angleškimi pa tudi nizozemskimi in belgijskimi vrtovi, ki veljajo za ene najbolje urejenih. Meščani so ga sprejeli kot zatočišče za oddih od živahnega mestnega središča, hkrati se je uveljavil tudi kot zanimiva turistična točka,« je z dosedanjim napredkom zadovoljen botanik, ki je bil, preden je prišel v Botanični vrt, zaposlen na ljubljanskem Inštitutu za biologijo.
Namesto loncev konzerve
Bavconov vsakdan je že od otroštva neločljivo prepleten z naravo. Svoj prvi vrtiček je namreč pred domačo hišo zasnoval, še preden je prestopil prag osnovne šole. »Na okoliških senožetih sem nabiral rastline in na domačem vrtičku, manjšem od enega kvadratnega metra, poskušal zanje ustvariti pogoje, ki jim ustrezajo in v katerih uspevajo. Med prvimi so na vrtičku zacveteli zvončki in ciklame, medtem ko nekaterih rastlin nisem poznal in sem jih nabral le, ker so se mi zdele zanimive. Imena zanje sem izvedel šele kasneje v šoli,« pripoveduje botanik in prizna, da se mu vsi poskusi gojenja rastlin niso posrečili: »Želel sem imeti zbirko kaktusov, a sem idejo opustil, ko sem ugotovil, kako močno bi moral ogrevati prostor, da bi kakteje uspevale.«
Od rastlin se Bavcon ni povsem ločil niti med služenjem vojaškega roka: »Nekaj sem jih lahko imel na okenski polici.« Ker so bili glineni lonci dragi, je nekatere rastline posadil kar v konzerve, s katerih je prej odstranil etikete.
S prenosnim računalnikom v naravo
Njegovo strast do narave in rastlin so kmalu prepoznali tudi prijatelji, ki so ga raje kot s spominkom iz tujine razveselili z novimi rastlinami in s tem z novimi izzivi: »Iz Rima sem na primer dobil pinijo, in čeprav je bil to moj prvi poskus, je skalila v enem tednu. Mi je pa več preglavic povzročal črni teloh, ki sem ga prav tako prejel v dar. Ni in ni hotel uspevati, dokler nisem poskusil z okruški barve, ki so ostali od beljenja.«
Največ se je, pravi, naučil v otroštvu: »Poskušal sem različne stvari, dokler določena rastlina ni uspela. To je bila zame igra in še danes se na tak način rad igram in s tem tudi učim.« Čeprav se Bavcon lahko pohvali, da skrbi za največji vrt v Ljubljani, tudi njegovo domače stopnišče krasijo ciklame v loncih, prav tako je z vrtom obdana njegova hiša, čeprav v samem središču prestolnice. »Rad sem v naravi, to je moj delovni prostor. Hvaležen sem za iznajdbo prenosnega računalnika, saj lahko tako tudi pisarniško delo opravljam na svežem zraku, v naravi,« pripoveduje sogovornik in hkrati priznava da, čeprav sta z naravo neločljiva, rad živi v mestu. »V urejenem mestu. In to Ljubljana, z vidika, ko ocenjujemo njene cvetoče travnike in druge urejene zelene površine, nedvomno je,« še poudari.
Tudi ko je v tujini, je pozoren na mestno ozelenitev, opazi, če so korenine kje preveč utesnjene, če so drevoredi lepo urejeni. »Tudi v mestu se učiš o naravi,« pravi Bavcon, ki v službi ves čas skrbi, da je Botanični vrt urejen, da so obiskovalci zadovoljni in da se radi vračajo. »Treba je biti pozoren, razmišljati o idejah, iskati možnosti za izboljšave,« o svojem delu, ki ga narekuje narava, pove botanik: »Tisto, kar je nujno, narediš najprej. Narava ne čaka,« še doda avtor številnih strokovnih knjig, med katerimi imajo na njegovih knjižnih policah posebno mesto tiste, ki pripovedujejo o navadnem malem zvončku. »To je naše, avtohtono. Najbolj so nad našimi zvončki navdušeni Angleži, lani smo v dveh urah prodali tri primerke po 350 evrov,« pove sogovornik, ki upa, da bodo rastline v sklopu Botaničnega vrta v prihodnje uspevale tudi na razširjenih površinah na zelenicah nasproti živalskega vrta pod Rožnikom. »Ta želja je prisotna že kar nekaj časa. A včasih je pot do uresničitve cilja nekoliko daljša, kot bi si želeli.«
