Bogomila Kravos: V prvi polovici prejšnjega stoletja se je družbeni vzpon meril po delih za skupno dobro

Bogomila Kravos je slavistka, kritičarka ter samostojna raziskovalka. Diplomirala je iz slavistike na Fakulteti za tuje jezike in književnosti na Univerzi v Vidmu, magistrirala je iz slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in prav tam tudi doktorirala iz literarnih ved. Poučevala je na slovenskih višjih srednjih šolah v Trstu in se naknadno odločila za svobodno raziskovanje gledališkega delovanja in dramatike. V sedemdesetih letih je skupaj s Sergejem Verčem, Ivanom Verčem ter Borisom Kobalom vodila Slovensko amatersko gledališče (1971–1977), bila med ustanovitelji Novega tržaškega teatra (1989–1990) in vodila Slovenski klub v Trstu (1994–2004). Sodeluje s Slovenskim gledališkim muzejem v Ljubljani, Mestnim gledališkim muzejem C. Schmidl v Trstu (Civico Museo Teatrale C. Schmidl) in Slovenskim raziskovalnim inštitutom v Trstu. Bogomila Kravos je kot avtorica, soavtorica ali urednica podpisana pod številna dela, ki se ukvarjajo z gledališko tematiko, zgodovino kulturnega življenja v Trstu in tam živečo slovensko skupnostjo.

Vsak želi, da ga drugi razumejo in sprejmejo takšnega, kot je. V glavnem smo si Tržačani edini v tem, da nas, tako imenovane zamejce, v osrednji Sloveniji ne razumejo. Gre za dejansko poznavanje »drugega« v dimenziji slovenskega. Tržačani, Goričani, Benečani, Korošci smo zgneteni iz dodatnih snovi in smo pač Slovenci z drugačnimi prvinami. Zunanji pogled na nas se je v času, recimo od dvajsetih let prejšnjega stoletja dalje, spreminjal in razvijal svojstvene predznake, ki grejo od zatiranega, trpečega, pomoči potrebnega brata do bogatejšega, srečnejšega, v zahodnem kapitalizmu tonečega prisklednika – to je zunanji pogled, in to nisem jaz, pa tudi moji starši ne.

Svojo tržaškost živim kot naravno danost in moj sosed je pač moj sosed, bolj ali manj omikan, Italijan ali Slovenec. Odkar sem na svetu, živim – in moji starši pred menoj – v družbeni ureditvi, ki ni vseslovenska, je pa moja. Moje slovenstvo je v stalnem stiku z drugim, ki je, glede na številčnost in položaj, dominanten. Zavestno ali ne vsrkavam njegovo kulturo, ki je del moje, in posledično je moja narodnostna pozicija trdna samo, če je v svojem bistvu dovolj prožna. Moje slovenstvo je torej drugačno od modela, po katerem se opredeljujejo Slovenci v središču države. Naj dam primer: ko gledam recimo komedijo v enem od osrednjeslovenskih gledališč, pozorno razbiram recepcijo ciljne, domače in meni v tem pogledu »slabo poznane« publike. To recepcijo moram upoštevati, če želim dojeti predstavljeni humor in humornost in se potruditi, da sprejmem drugo/drugačno izraznost, ker to širi meje mojega zaznavanja slovenstva.

Vsako pristransko ocenjevanje utesnjuje. Drugega poskušam sprejemati in si želim, da tudi drugi pristopa do mene z enako vedoželjnostjo. Slovenstvo se, tako kot vsaka narodna identiteta, pojavlja v različnih odtenkih. Vprašanje je na videz kompleksno, pa gre le za spoštljiv odnos do drugega, za pozorno poslušanje njegovih izjav, ali še bolj preprosto, za vzpostavljanje dialoškosti. Morda nas zavaja dejstvo, da se, vsaj na videz, naši politični predstavniki ne poglabljajo v ta aspekt medsebojnih odnosov, in se nam zato zdi, da govorijo samo o finančnih sredstvih, ki so seveda pomemben dejavnik, vendar je obstoj odvisen predvsem od zavedanja o samih sebi. Skratka, na obrobju se zdi, da dominantni, središčni kulturni vzorec briše druge, ki od njega odstopajo. In ni mi vseeno, če v središču države ne upoštevajo, da smo si Slovenci v stoletjih izdelali različne kulturne modele, ki se med seboj dopolnjujejo in širijo osrednjega, ustaljenega.

Moj oče je marsikaj popisal, ker je želel, da se opišejo antifašizem in povojne razprtije, kakor jih je doživljal sam. Njegovi spominski zapisi so zbirka podatkov, imen in dogodkov. Pisal je po spominu, vendar je sproti preverjal s prijatelji, da so stvari čim bolj točno opisane. No, kmalu po njegovi smrti, na začetku osemdesetih let, sem začela intervjuvati njegove prijatelje in prijateljice, in ker je bil oče mrtev, so mi vsi radodarno pripovedovali, predvsem so bila pomembna pričevanja žensk. Potem sem še enkrat zbirala podatke na začetku devetdesetih, ker sem želela rekonstruirati gledališko delovanje v obdobju fašizma. V določenem trenutku sem se zavedela, v kolikšni meri je očetovo delovanje in njegovo živo pričevanje – o svojem življenju je rad pripovedoval – vplivalo na mojo formacijo, na mojo raziskovalno pot in na objavljene izsledke. Dozorela sem za opis te življenjske poti.

Kljub kopici gradiva, podatkov in lastnim spominom sem morala ob pisanju še marsikaj raziskati, in nadaljevala sem z brskanjem in širjenjem poznavanja tega obdobja. Zaradi verodostojnosti in želje po imenovanju posameznih junakov sem se odločila, da ne bom pisala romana, ampak nekaj vmesnega. Hotela sem izpostaviti imena protagonistov tistega časa, da bo zgodba napeta in ti junaki živi, da bi bralec razumel, kako je bilo hudo in obenem povsem normalno, saj gre za ljudi, ki so resnično živeli in doživljali, kar je po moji presoji opisano. Na tem sem delala recimo osem let, kar pomeni, da sem medtem še marsikaj napisala in objavila. Najprej sem začela na enem koncu, ki pa se je izkazal za neprimernega, in ko sem našla sebi ustrezno sosledje, je bilo treba še prekladati, črtati in urejati. Mislim, da je tako normalno. Zelo pomembno pa je bilo, da sem imela založnika, da sem vedela, da bo knjiga izšla.

Zgodba mojega očeta govori o človeku, ki doživi Avstro-Ogrsko, kraljevino Italijo, fašistično Italijo, Deutsches Küstenland, PNOO, ZVU in nato republiko Italijo. To je bila usoda Tržačanov, ki so vztrajali na svoji zemlji. Če si to sam doživel ali so to doživeli tvoji starši, se je to zasidralo v spominu skupaj z nekdanjo veličino tega mesta. Seveda ima vsak Tržačan svojo zgodbo, obarvano glede na odločitve in vpetost v dogajanje. Moj oče je bil vseskozi zelo aktiven, angažiran in brez strankarskih plašnic, tako kot precej tržaških Slovencev. Pri tem mislim na tiste, ki so, kot moj oče, doživeli omenjene zgodovinske prehode. Zato je njegova življenjska pot nazoren primer, iz katerega lahko nepoznavalec razbere razsežnost našega slovenstva.

Imela sem srečo, da so starši skrbeli za mojo vzgojo in me vpeljali v delovanje na področju kulture. Če nimaš trdne opore, se v mestu utopiš, lažje izgubiš svojo identiteto. Zato sta danes ključnega pomena kvaliteta in sodobni prijem v šoli. Moj oče se je uveljavil s trdno voljo in odločnostjo, mama mu je enako trdno stala ob strani. Naj pripomnim, da je v prvi polovici prejšnjega stoletja še veljalo načelo, da se družbeni vzpon meri ne le po gmotnih dobrinah, pač pa po delih za skupno dobro, in ker smo se Slovenci v Trstu kot meščani vzpostavili tudi ali predvsem s kulturo, smo se pri nas tudi v naslednjem obdobju dokazovali na tem področju. Kaj vem, gre za dostojanstvo. Moj oče ni nikoli dopustil, da bi kdo podvomil v našo narodno pripadnost in naše meščanstvo.

Ma, to, da nas nekateri odrivajo na Kras, je zgodba zase. Po eni strani tako govorijo tisti, ki imajo sami kakšne probleme s svojo pripadnostjo, in potem seveda tisti, ki zagrizeno zanikajo slovensko prisotnost. Po drugi strani pa je res, da se je v povojnem obdobju kar precej slovenskih meščanov izselilo v okoliške vasi, ker je bilo tam udobneje, manj problematično. Vaško jedro je bilo še čisto slovensko in še danes tam nisi tako močno izpostavljen stalnemu pritisku.

V letih fašističnega preganjanja se je število pogumnih Slovencev skrčilo s 56.000 na štiri skupinice mladincev. Naj dam primer: nona mojega moža je naučila nonota, svojega moža, slovenščine, ki jo je kot Svetjakobčan v zadnjih desetletjih 19. stoletja izgubil, in svoje sinove vzgojila v pokončne Slovence. Po letu 1930 – prvi tržaški proces in prvi štirje ustreljeni – ženska ni več spregovorila v svojem maternem jeziku, tudi po vojni ne. Strah je prešel v kosti in si enostavno ni upala, ni zaupala ne zaveznikom ne novi državni ureditvi. Kaj je torej pomenilo biti Slovenec takrat, kaj spregovoriti, potiho seveda, na ulici v slovenščini? Težko si to predstavljamo, ko pa danes utišamo svoj govor v stiku z drugim, se lahko nad tem zamislimo.

Skupinice so nastale tudi v okolici mesta, kolikor vem, so štele tako kot mestne od dvajset do štirideset članov. Med seboj so se poznali, toda tesneje so bile povezane mestne skupine. Za vse Slovence antifašiste – takrat se je to enačilo – so bili pomemben vezni člen izjemni duhovniki, o katerih je bilo že marsikaj napisanega, ob njih pa bi bilo lepo omeniti še pogumne gostilničarje, ti niso mogli računati na nobeno zaščito. Bili so izjemni zarotniki in fašisti so jim večkrat razdejali prostore. Njim nismo nikoli postavljali spomenikov, pa bi jim jih lahko.

Seveda so bili tudi med Italijani antifašisti, vendar se »naši« niso družili z njimi, razen recimo Pinka Tomažiča ali Vladimirja Martelanca, toda onadva sta bila komunista in sta se družila s svojimi tovariši. Tudi v tržaškem zaporu Coroneo so se »naši« poiskali, in kolikor vem, so si pošiljali sporočila samo med seboj. Priznam pa, da tega nisem raziskala in ne vem, ali so imeli vodilni, tako imenovani predstavniki »narodnega sveta«, stike z italijanskimi antifašisti, navadni akterji gotovo ne, saj je bil vsak stik nevaren. Tudi med Slovenci so bili nekateri izločeni, postopno so jih izločili, ko so postali sumljivi. O nekem dekletu mi je pričevalka povedala, da je bilo preveč lahkomiselno, da je zahajalo še v druge družbe, in so se zato odločili, da je enostavno ne obvestijo o nadaljnjih srečanjih. Šlo je za varnost, pomeni pa tudi, da je šlo za zelo zaprt krog ljudi.

Ne, oče je spoznal komunizem v internaciji, na otoku San Domino, čeprav so mu v obtožnici zapisali, da spada v skupino komunistov. To se je strogo ločevalo, »naši« so bili pač antifašisti.

Seveda, tega smo se naužili v veliki meri doma, za kuhinjsko mizo. Pokazal nam je tudi, kako so ga mučili! Mučno je bilo, ker nismo razumeli, da se na ta način poskuša rešiti more. Očitno se tiste strašne napetosti ne rešiš in on jo je izganjal, kakor je vedel in znal, s prijatelji in z nami, svojo družino.

V mojem spominu je bilo tisto preverjanje z izdiranjem zob zapisano s strašnim predznakom; ko sem pisala, pa sem razumela, da ni moglo biti drugače. Zarotništvo je kompleksen pojem, če človek natanko premisli, se zave, da zarotnik res ne more iz tiste logike, saj gre za zavezo. In potem je tu še prestano gorje. Napetost, v kateri so ti ljudje živeli, je bila konstantna in strašna. Očetova prijateljica, gospa Ivanka Mahnič-Marc, mi je v pogovoru rekla, da je vse, kar je njen mož pisal v tridesetih letih po vojni, zažgala, in na moje vprašanje, zakaj je to storila, mi je odgovorila, da se »oni« lahko vrnejo, in če so oni mrtvi, so pa na preži njihovi otroci.

Ja, danes, po petinsedemdesetih letih, se raziskovanju psiholoških posledic tistega ustrahovanja posvečajo ugledni psihoanalitiki, takrat pa te pomoči ni bilo in so si preživeli morali pomagati sami. Zame je bila poučna izjava gospe Anice Ščuka, ko je v intervjuju povedala, da povratniki niso bili normalni, niso bili taki kot pred zaporom, zasliševanji, mučenji. In je k temu dodala, da je bil njen mož, ki je izginil v povojnih čistkah, tako kot moj oče, obremenjen s preganjavico, pač drugačen – nenormalen.

K nam domov so prihajali prav vsi, o imenitnih predstavnikih, pisateljih, skladateljih, slikarjih, se piše in govori, jaz pa sem želela omeniti tiste, ki so izbrisani iz našega spomina, ker so jih preganjanje, ustrahovanje, zasliševanja, ječe in taborišča tako strli, da si po vojni niso opomogli. Moj oče je tem prijateljem skušal pomagati, kolikor je pač mogel. Kot otrok nisem razumela, morali smo spoštovati vse, zdaj razumem in sem svojim staršem hvaležna za ta nauk.

To je, po mojem, tako: vsako brisanje spomina je zelo slabo dejanje, prav tako je neumno tajiti krivdo. Ko samemu sebi iskreno priznaš svoj mea culpa, čutiš olajšanje. Poglavitno je razumevanje drugega, ni lahko, je pa potrebno, in smo spet pri dialogu in dialoškosti, ki ni enostavna zadeva, zahteva veliko potrpljenja in dobre volje, pa še iskrenost.