Kakšne so najpomembnejše kulturne in ekonomsko-socialne razlike med posameznimi evropskimi državami, ki vplivajo na uživanje določenih mamil v posamezni državi? Če odmisliva zgolj dostopnost, ki je seveda najbrž najpomembnejša okoliščina.

Dostopnosti ni mogoče ločiti od kulture in zgodovine posamezne države. Tudi dostopnost drog je del zgodovinskega procesa. Za primer vzemiva stimulativne droge. Kokain je denimo še vedno najbolj prisoten v državah, ki so vstopne evropske točke za to drogo. Predvsem na Portugalskem, v Španiji, Veliki Britaniji, Franciji in tudi v Italiji. Ekstazi se trenutno najpogosteje pojavlja v vzhodni in severovzhodni Evropi, vendar se tudi tam počasi umika s trga, saj so evropske države že pred leti poostrile nadzor nad snovjo PMK, ki se uporablja za izdelavo ekstazija. Proizvajalci ekstaziju podobnih drog zato uporabljajo druge sestavine, čistost in koncentracija pa postajata višji. Posebno poglavje sta Češka in Slovaška, kjer je zelo razširjen metamfetamin pervitin, ki je tam že zgodovinsko prisoten (iz časov druge svetovne vojne, op. p.).

Metamfetamin v preostali Evropi ni razširjen, v nasprotju z ZDA, kjer ima že popkulturni status, kot ga je imel nekoč crack. Na Češkem in Slovaškem priljubljeni pervitin pa je konec koncev nastal v Berlinu. Zakaj sta prav ti dve državi postali nekakšni metamfetaminski oazi v Evropi?

Nimam zanesljive razlage, zagotovo pa je to povezano z življenjem pred železno zaveso in po njej. Včasih je bilo na vzhodu težje dobiti drogo. Na območju Češke in Slovaške je zato v domačih kuhinjah iz efedrina in psevdoefedrina nastajal pervitin. Metamfetamin v Evropi ni bil nikoli prevladujoča, »mainstream« droga, čeprav lani in letos opažamo rahel porast zasegov te droge. Ali gre za »izbruh epidemije«, še ne vemo, je pa metamfetamin postal velika težava tudi v jugovzhodni Aziji. Proizvodnja na Kitajskem je namreč zelo močna. Če se vrnem na začetek: v času železne zavese je bila kemična industrija na vzhodu zelo močna in po padcu berlinskega zidu so se nekateri kemiki lotili tudi proizvodnje mamil.

Na ulicah Ljubljane je zadnja leta manj klasičnih odvisnikov od heroina, saj je heroin slab in drag, hkrati pa so ti ljudje razvili močno odvisnost od benzodiapezinov (pomirjeval, uspaval), ki jih je mogoče tudi zlorabljati. Je to trend po vsej Evropi?

Govorite o Ljubljani, ki ne more predstavljati niti vse Slovenije. Toda ne, to ni nov pojav. Pred dvajsetimi leti so v nekaterih državah, kjer še niso uvedli substitucijskih terapij z metadonom, heroinske odvisnike zdravili tudi z benzodiapezini. Danes bi težko govoril o trendu, pomembnih okoliščin pa je več. V Evropski uniji je prišlo do »suše« heroina. Toda ni se zmanjšalo uživanje samo po sebi, temveč so odvisniki zamenjali proizvod. Dogajale so se tudi velike nelogičnosti. Ponekod so si začeli namesto heroina vbrizgavati amfetamin, čeprav gre za povsem drugo vrsto droge s povsem drugačnimi učinki. Navade se spreminjajo. Pred leti nas je zanimalo, zakaj v vzhodni regiji Belgije odvisniki kadijo heroin, drugod pa si ga vbrizgavajo. Izkazalo se je, da zgolj zato, ker je bil heroin zaradi bližine Nizozemske ponekod čistejši in je zato zadoščalo kajenje. Iz časov, ko smo začeli sodelovati tudi s Poljsko, Madžarsko in Slovenijo, se po drugi strani spomnim zanimive raziskave na Poljskem. Odvisniki v Varšavi so povedali, da se počutijo moderne in evropske, ker uživajo heroin, v Vroclavu pa so si vbrizgavali doma izdelani »kompot«, ker je bil cenejši (gre za tako imenovani poljski heroin, izdelan doma iz makovih stebel, op. p.). Včasih velike politične ali ekonomske spremembe povzročijo vedenje, ki si ga ne moremo ne predstavljati ne ga nadzirati.

Kakšni so zadnji trendi na področju zlorabe drog? Tudi nove dizajnerske droge namreč niso več novost.

Danes je veliko kombiniranega uživanja različnih drog. Včasih smo v Evropi govorili o mehkih in trdih drogah in skupinah, ki uživajo te ali one droge, danes pa je vse pomešano. Tudi z alkoholom, ki igra pomembno vlogo v različnih kombinacijah. Na uživanje drog zagotovo vpliva tudi trenutna družbeno-ekonomska kriza v nekaterih državah.

Prav zaradi revščine se je že pred leti v Rusiji začela pojavljati zloglasna droga krokodil, za katero pa se včasih zdi, da že dobiva vlogo mita.

Krokodil je prisoten predvsem v Rusiji in Ukrajini. Gre za različico kodeina, ki pa so mu primešane tudi zelo strupene snovi, celo tekočina iz akumulatorjev. Ponekod ga uporabljajo, ker je izjemno poceni, v EU pa se ne pojavlja. Mislim, da so bili dokumentarni filmi o posledicah uporabe te droge za marsikoga dovolj nazorni, hkrati pa so v EU na voljo tudi druge poceni substance, ki jih v Rusiji ni.

Toda če že govorimo o revnejših državah: v Grčiji se je predvsem v Atenah hkrati s krizo pojavila droga šiša, ki je pravzaprav zelo poceni kristalni metamfetamin za revne. Zaradi podobno nevarnih primesi (kisline, motorno olje, čistila, op. p.) je zelo nevarna za zdravje. Droga se imenuje šiša, ker jo kadijo z majhno pipico.

Kakšne so dileme pri obravnavi novih drog oziroma substanc? Se je težko odločiti, katere njihove sestavine prepovedati in katerih ne?

Združeni narodi in EU imajo različna sistema za spremljanje novih psihoaktivnih substanc. Evropski sistem za opozarjanje na nove droge je precej hitrejši. V tem trenutku nadzorujemo več kot 450 spojin. Tudi nekatera zdravila. Težava je s prekurzorji oziroma predhodnimi spojinami. Če se neka sestavina uporablja samo za izdelavo droge, je ni težko prepovedati. Tako se je zgodilo s prepovedjo spojine PMK, ki se je uporabljala praktično samo za izdelavo ekstazija. Toda o vsaki substanci je treba razmisliti, kako pomembna je tudi za druge namene. Po drugi strani gre tudi za igro mačke z mišjo. Proizvajalci lahko vedno najdejo kakšne alternativne molekule, ki še niso prepovedane.

Ali ni po eni strani pravi paradoks, da se denimo vedno pogosteje govori o dekriminalizaciji ali delni legalizaciji marihuane, po drugi strani pa se pojavljajo vedno novi sintetični kanabinoidi?

Ne strinjam se z izrazom, da so sintetični kanabinoidi sintetična različica marihuane. Ti zgolj oponašajo njeno delovanje, imajo pa tudi učinke, ki jih še ne poznamo dobro in se bodo pokazali šele čez čas. Nekateri sintetični kanabinoidi že povzročajo težave, toda na srečo ne velikih, saj niso zelo razširjeni. Tudi glede vaših opažanj glede dekriminalizacije marihuane se ne strinjam, saj ni nobenih resnih pobud za dekriminalizacijo. Res je, da uporabnikov marihuane ne preganjajo več tako ostro, saj lahko pregon pripelje do še hujših družbenih posledic. Toda marihuana je še vedno prepovedana, tudi tam, kjer morda kdo misli, da ni. V Koloradu v ZDA poteka zanimiv eksperiment z dostopnostjo marihuane, vendar so se nekatere druge zvezne države že obrnile na vrhovno sodišče, saj nasprotujejo politiki Kolorada. Zanimivo bo spremljati, kaj bo prinesla prihodnost. V Evropi pa za zdaj ne gre pričakovati sprememb. Članice EU še ne kažejo resnega interesa v smer legalizacije marihuane.

Toda ne moremo spregledati, da se o tej temi govori vedno bolj naglas in da je tudi javno mnenje vedno bolj naklonjeno dekriminalizaciji...

Da, toda na znanstveni ravni ni sprememb. Potrebna je previdnost. Med uporabniki marihuane je veliko takšnih, ki imajo težave z odvisnostjo in neželenimi stranskimi učinki. Danes je koncentracija THC v marihuani bistveno večja kot pred dvajsetimi, tridesetimi leti.