Že pred tremi leti smo v vrsti podjetij, ki so se znašla na črnem seznamu kršiteljev zakonov, omenjali Kaltaka oziroma njegovo prvo podjetje Kaltgrad. A do danes se mu v Sloveniji ni zgodilo nič, njegova podjetja ves čas brez težav izvajajo iste sporne prakse, ne plačujejo davkov državi in ne poravnavajo obveznosti do delavcev. Na zavodu za zdravstveno zavarovanje, ki Kaltakovim podjetjem vsa ta leta nemoteno izdaja dovoljenja za izvažanje delavcev na delo v tujino, menda nimajo tehničnih in kadrovskih zmogljivosti za preverjanje podatkov o (ne)poravnanih obveznostih njegovih podjetij, do katerih smo se mi z nekaj kliki po spletu dokopali v manj kot minuti. Ministrstvo za delo prvi sestanek pristojnih institucij, na katerem naj bi stuhtali, kako zagnati ta zdaj povsem mrtev nadzor, napoveduje šele prihodnji teden. Na ministrstvu za finance in v finančni upravi za problem sploh nočejo slišati, češ da se jih ne tiče. Na zavodu za zaposlovanje, ki bi po lastnih pojasnilih h Kaltaku brezposelne delavce pošiljal še danes, če se temu njegovo zadnje podjetje ne bi odpovedalo kar samo, pa so zadovoljni, da njihovi svetovalci delajo po zakonu, zato imen tistih, ki so brezposelne pošiljali h Kaltaku, nočejo izdati. Tudi njim je preverjanje podjetij s klikanjem po spletu izpod časti, saj v zakonu ni izrecno podčrtano.
In za koliko denarja je bila zaradi tega prikrajšana država oziroma slovenski državljani, če že delavci nikomur niso mar? Za delo na nemških gradbiščih slovenska podjetja obljubljajo okoli osem evrov na uro, kar ob osemurnem delavniku brez kakršnih koli nadur pomeni skoraj 500 evrov socialnih prispevkov na mesec na delavca. Samo pod Kaltakom je običajno delalo od 50 do 100 delavcev. To pomeni za najmanj 25.000 evrov utajenih prispevkov vsak mesec. Koliko pokojnin bi že dobili iz tega? In to je primer zgolj enega samega podjetja. O kakšnih vsotah šele govorimo, če je takšnih podjetij na tisoče, kot ocenjujejo sindikati?!
Ravnanje vlade, ki že več let anemično opazuje, kako posamezniki z menjavanjem oziroma veriženjem podjetij uspešno kar naprej goljufajo tako državo kot delavce, je še toliko bolj nerazumljivo, ker skuša zadnji dve leti osušeno proračunsko blagajno polniti tudi z aktivnim bojem proti sivi ekonomiji in v tem okviru menda temeljito preganja delo in zaposlovanje na črno. Z geslom »vsako delo šteje« ji je hkrati uspelo prepričati delodajalce in sindikate, da je treba socialne prispevke pribiti tudi na študentsko delo pa na avtorske in podjemne pogodbe... Letos smo dobili še vrednotnice, listke, ki jih – četudi le za eno uro dela na leto – potrebujejo čistilke, inštruktorji, varuške..., da lahko nato država od tega pobere svoj davek in obračuna socialne prispevke. Pa četudi vrednotnica stane skoraj toliko kot tista ura likanja na domu. A da je red red in da je mogoče tudi z likanjem nekaj zaslužiti, bi se še dalo razumeti, če na drugi strani državi ne bi uhajalo na tisoče evrov neplačanih davkov in prispevkov zgolj zato, ker je očitno prelena.
