Zelo enostavno je: če multinacionalke plačujejo nižje davke, jih bomo morali več plačati navadni državljani. Ljudje se ne selijo tako lahko kot korporacije, poleg tega se ne selijo zaradi plačevanja nižjih davkov, ampak zato, ker iščejo službo. Problem je tudi, ker imajo največje koristi od nižjih davkov največje multinacionalke in ne vsa podjetja. Mala in srednje velika podjetja so prav tako bolj obdavčena.
Ampak če Google plačuje 2,4-odstotni davek, se je težko ne strinjati z vladami, ki skušajo tudi manjšim igralcem – tistim, ki si ne morejo privoščiti dragih davčnih svetovalcev – zagotoviti enake pogoje.Morali bi okrepiti mednarodna davčna pravila, kar zdaj poskušajo doseči države G20 in OECD z reformo obdavčenja multinacionalnih podjetij v okviru pobude proti eroziji davčne osnove in prelivanju dobičkov. Na žalost je G20 šele z izbruhom finančne krize priznala, da mednarodna davčna pravila že dolgo ne delujejo dobro.
Kaj lahko, ob izjemnih finančnih interesih in moči multinacionalk ter davčnih svetovalcev, sploh realno pričakujemo od vlad? Ali niso nasprotni interesi enostavno premočni za korenite spremembe?Javnost močno pritiska na vlade. Davčni strokovnjaki se zelo trudijo, da bi zamašili luknje v sistemu, ki resnično pušča na vseh koncih. A še vedno skušajo zgolj zamašiti luknje, ne pa prenoviti sistem.
Sami ste pred časom predlagali precej revolucionarno reformo obdavčenja, ki bi multinacionalna podjetja obravnavala kot enovita podjetja, kar bi odpravilo težave s transfernimi cenami.Predlog ni revolucionaren. Zakaj imamo težave? Pravila so nastala pred 90 leti, ko so bili mednarodni kapitalski tokovi večinoma portfeljske narave; podjetja so čez meje posojala sredstva z obveznicami. Davčna pravila so bila oblikovana tako, da je država, v kateri je bilo podjetje locirano, obdavčila dobičke iz poslovanja, država, kjer so bili locirani investitorji, pa je obdavčila dividende in obresti. To je primerno za portfeljske naložbe, ne pa za multinacionalke. Že takrat sta obstajala, denimo, General Motors in Singer. Ko so davčni organi pogledali poslovanje teh multinacionalk, so ugotovili, da je določanje dobička po posameznih državah zelo težavno, ker so enote povezane in med njimi tečejo prodajni tokovi. Zato so uvedli načelo prilagajanja bilanc na podlagi ocene, kakšne bi bile bilance, če bi bile enote neodvisne druga od druge.
Države so takrat še zelo različno pristopale k obdavčevanju multinacionalk. Nekatere tudi na način, ki ga zagovarjam sam. Davčna uprava je preverila, kakšne prihodke in dobičke je ustvarila celotna multinacionalka, nato pa je na podlagi realnega poslovanja po državah posamezni enoti pripisala dobiček in posledično davek. Na ta pristop k obdavčenju smo pozabili. Še posebej v zadnjih letih, ko se prepričujemo, da enote multinacionalnih podjetij med seboj niso povezane. To je povsem nerealno. Zagovorniki unitarnega pristopa k obdavčenju multinacionalk poudarjamo, da bi morali takšen pristop k obdavčenju odpraviti. Če dobro preberete smernice G20, boste ugotovili, da je pravzaprav to tisto, kar skupina implicitno zahteva – obdavčenje tam, kjer se aktivnosti odvijajo in kjer vrednost dejansko nastaja.
Je obdavčenje multinacionalnih podjetij postalo problematično zgolj zaradi javnofinančnih težav ali so se težave zaostrile zaradi spremenjene narave gospodarstva? V mislih imam vse večji delež storitev, znanja, neotipljivih sredstev, intelektualne lastnine v proizvodnji.Zagotovo so te spremembe razmere še poslabšale. K temu je treba dodati še internetno industrijo. Zato se je še težje soočati s fragmentacijo poslovanja multinacionalk, ki si s prikazovanjem dobičkov iz teh komponent v območjih z nizkimi davčnimi stopnjami zmanjšujejo davčne obveznosti. Ker je gospodarstvo vse bolj odvisno od neotipljivih sredstev, je vse težje ugotoviti, kakšen dobiček bi bilo ustrezno pripisati, na primer, intelektualni lastnini.
Bodo nova pravila multinacionalkam preprečila možnost lahkotnega prelivanja dobičkov v davčne oaze?Smo šele na pol poti, vendar menim, da gremo v pravo smer. Zagotovo bodo multinacionalke precej težje uporabljale najbolj izpostavljene modele. A bojim se, da bodo tudi nova pravila najbolj koristila največjim. Ker bodo še bolj zapletena, bodo največji še več investirali v davčne strokovnjake, ki bodo v pravilih iskali luknje – razen če v OECD ne bodo iznašli pravil, ki bodo olajšala delo davčnim upravam. Pravila so danes tako zapletena, da so morale ZDA najeti posebne strokovnjake samo za davčni nadzor Microsofta – in za to plačati dva milijona dolarjev. Edini, ki imajo koristi od zdajšnjega sistema, so davčni svetovalci. Nova pravila ne koristijo niti podjetjem. Mnoga porabijo več denarja za davčne svetovalce kot imajo davčnih obveznosti. Davčni svetovalci so trenutno največja ovira pri izboljšanju sistema.
Kako velik je problem, če ga izmerimo v neplačanih davkih?Dovolj je, če pogledamo, kakšne so izgube. Na eni strani imamo drago davčno svetovanje podjetjem, na drugi strani visoke stroške davčnih uprav, če te želijo biti v koraku z davčnimi svetovalci. Govorimo o milijardah dolarjev. Multinacionalke uporabljajo tudi davčne oaze, finančne ustanove v območjih bančne tajnosti. V njih se odvija tudi ogromno kriminalnih aktivnosti, predvsem pranja denarja. Če bi multinacionalkam učinkovito preprečili uporabo teh jurisdikcij, bi se lažje spopadli tudi s kriminalnimi aktivnostmi.
Izpostavljene otoške davčne oaze niso članice OECD. Nova pravila jih tako ne bodo zajela...Gre za sistem. Vsako območje ponuja različne modele za multinacionalke. Tudi London, New York, Frankfurt in Pariz so del tega sistema. Večina skladov tveganega kapitala posluje v teh mestih, finančniki so tu zaposleni, za prikazovanje transakcij pa uporabljajo navidezne firme v davčnih oazah.
Hočete reči, da lahko davčne oaze »izsušimo« s spremembo pravil doma?Da. Članice OECD bi lahko dejansko onemogočile delovanje davčnih oaz, če bi odločno ukrepale. Če bi sprejeli unitarni pristop k obdavčitvi multinacionalk, bi lahko preprosto zanemarili beleženje dobičkov na papirju v davčnih oazah.
Evropska komisija je pred časom začela obsežno preiskavo posebnih davčnih sporazumov s podjetji v Luksemburgu, na Irskem in Nizozemskem. Kakšen rezultat pričakujete?Kakšnih posebnih rezultatov ne pričakujem. Neposredni davki so še vedno v pristojnosti nacionalnih vlad. Edini mehanizem, ki ga ima komisija na voljo, so pravila državnih pomoči. Prav zato se soočamo s škodljivim davčnim tekmovanjem, s taktikami siromašenja soseda, ki smo jih bili v zgodovini vajeni pri mednarodni trgovini. Brez odločnejše koordinacije na ravni EU teh praks ne bomo mogli odpraviti. A pri tem je treba dokazati, da obstaja diskriminacija v obravnavi domačih in tujih podjetij, to pa ni vedno enostavno. Je pa komisija za zdaj kar uspešna. Luksemburg in Irska se še nista pritožila. Morda jima je to celo v interesu, da ne bi bilo še več negativne publicitete.
Bi moral predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker odstopiti, ko je izbruhnila afera Luxleaks?Nisem politik, a se mi vseeno zdi nenavadno, da tega ni storil. Zagotovo je vedel vse o preferenčnih sporazumih. A po drugi strani je zdaj pod močnim pritiskom; z njim vsaj vemo, pri čem smo. Dokazati bo moral, da ni na strani velikih korporacij. Upajmo, da bo deloval v smeri ukinjanja dejavnosti, ki jih zelo dobro pozna.