Dirigent Uroš Lajovic se je v zvočnem pristopu držal bujnega načina, torej tradicionalnega »sloga« simfoničnih dirigentov povojnih desetletij. S tem še ne bi bilo nič narobe, četudi danes nihče več ne izvaja Bacha tako, kot da historično raziskovalnega preporoda sploh nikoli ne bi bilo. Pravi problem je bil zatajitev Bachovega daru človeštvu, tiste čistosti in strogosti partiture, ki odpira obenem široko polje izvajalskih izbir – bolje bi bilo zapisati kar, da kliče po izvajalcih s svobodno voljo (svoboda seveda ni isto kot poljubnost). Če je Bachova uglasbitev krogotok globoke, a čutno dramsko vzdražene duhovnosti, jo je izvedba zadušila s samodejnostjo zvočnega balasta (uniformirano glasni Slovenski komorni zbor, togost v izvedbi instrumentalnih solov oziroma obligatov in tako naprej), hlastne in obenem nerodne avtomatike (arije brez prepoznano gibkih plesnih metrumov) ter z odsotnostjo barvno-zvenske ekspresije. Izpostavili bi lahko marsikaj (v slabem namreč), vendar naj kot simptom tu zadošča brezčutno tovorjenje (violončelo) v trenutku tako absolutne milosti, kot je arija Dopolnjeno je.
Sicer pa je bil neobetaven že uvodni zbor, katerega slojna glasbena tekstura se je sprijemala v maso drug čez drugega delujočih uzvočiteljev; izvedba je zatem stopicala med nepremakljivo enakimi, prazno mogočnimi (namesto vase zročimi) korali, barvno neprebujenimi turbami ter arijami brez komorne povezanosti med energijami pevcev in instrumentalnega poteka. Presežno živost (manj pa poduhovljeno zbranost) pripovedi je kljub posamičnim pretiranim operno naturalističnim poudarkom vendarle dosegel Evangelist Aca Bišćevića (pevec je prevzel tudi »ariozni« tenorski delež – kolikor ga je pač ostalo v partiturni uredbi, na kateri je temeljila izvedba), v pasivo je v tokratnih razmerah poniknila Barbara Kozelj, Marto Močnik Pirc so zlasti ob skladateljevih vokalizno zahtevnih lokih bremenile nečistine in pridihnjenosti tonske predaje, Lars Johansson Brissman in Arne Lundmark pa sta zvenela preveč podobno, med drugim (oba) v znamenjih zmernega vokalnega pregorevanja. Naslednje mi skorajda ne gre s peresa: Lajovic je Bacha namreč skrajšal (med drugim je izvrgel tudi koral Durch dein Gefängnis, s čimer je Bachovemu delu izbil središče notranje simetrije) – z glasbeno celoto je dirigent torej ravnal arbitrarno, v okviru miselnosti, ki je v svetu ostala pokopana na podeželju, in sicer pred mnogimi desetletji.
Težko se je izogniti misli, da se prihodnost izmika Slovenski filharmoniji, razen če se ta hip še postavimo v zapik in si rečemo, da šestega koncerta v oranžnem abonmaju sploh ni bilo – in tudi ne pasijona, ki ga je moral pred veliko nočjo dočakati pri nas Bach.
