Avdicije. Pred nekaj meseci je v Istanbulu obiskal seminar legendarne ameriške harfistke Susann McDonald, ki poučuje na Jacobs School of Music na Indiana University v Bloomingtonu. Na turneji so izbirali potencialne študente za študij pri njej in Bernatović je bil izbran za dodatno avdicijo v ZDA. Tam potem izberejo 30 študentov. Zaveda se, da je to zanj edinstvena priložnost, hkrati pa je moral potem skupaj s starši vendarle premisliti, saj bi moral še na eno avdicijo za morebitno štipendijo, ki bi jo vsekakor potreboval. »Lahko bi seveda šel poizkusit srečo, a oditi v ZDA samo na avdicijo je le povezano s precejšnjimi stroški,« pravi mladi harfist.
Za začetek v Zagreb. Ima sicer še eno šolsko leto, preden se dokončno odloči za nadaljnjo pot. »Vendar če študij nadaljujem v Evropi, ne bo nič narobe, ne nazadnje ima na področju glasbe in izobraževanja kontinuiteto. Rad bi se recimo preizkusil na avdiciji na Royal Academy of Music v Londonu, čeprav vem, da se bom ponovno znašel pred finančnim problemom. Če bi uspel priti med prve tri na avdiciji, ki prejmejo tudi štipendije, bi še vedno potreboval kakšnih 1500 funtov mesečno za življenje.« Zato raje ostaja prizemljen: Zagreb bo za začetek zelo v redu, tam poučuje Dijana Ćiković - Grubišić, in morda bo za London ali Pariz čas, ko bo čas za podiplomski študij. Oče pa bo kupil avto, da se bo lahko vozil v Zagreb, in sicer takšnega, da bo vanj lahko stlačil tudi harfo.
Guganje na harfi. Brin Bernatović ima dober vpogled v mednarodno harfistično sceno ravno zaradi očeta Daliborja Bernatovića, harfista, pedagoga in skladatelja. Oče je tudi njegov profesor. »Prednost je v tem, da sem s harfo živel od malega. Oče je vedno vadil v mariborski Operi in enkrat, ko je to počel še posebno zavzeto, sem mu stopil na cokel na harfi in se začel zibati, in to me je strašno zabavalo. Pri sedmih sem že malce brenkal po strunah, še vedno le v igri, v osnovni šoli pa se je vse skupaj začelo malce bolj zares. In zelo kmalu sem ugotovil, da imam to harfo kar nekako v genih! Zabaval sem se in užival v igranju,« se smeje. V družini imajo še enega glasbenika, mamo z dolgoletnimi zborovskimi izkušnjami.
Družinska tradicija. Tudi babica po očetovi strani je bila harfistka, babičina sestra Nada Bernatović pa je bila priznana zagrebška operna pevka, izjemna solfeggistka in vedno za akcijo, kot jo ima v spominu Brin Bernatović. »Moja babica Zlata je kar 30 let igrala v mariborskem opernem orkestru, potem jo je tam zamenjal moj oče,« pripoveduje. »V Operi je igral 15 let, potem pa je prišlo do neljubega incidenta. V orkestrski luknji stojijo za harfo tolkala in ko je glasbenik za njim z vso močjo udaril s činelami, mu je sila zvoka poškodovala srednje uho. Od takrat naprej so vsi naši orkestri začeli uporabljati zvočne pregrade, ki zdaj ščitijo godalce in preostale pred glasnejšimi trobilci in tolkalci. Moj oče, nekoč odličen solist, je zdaj postal odličen pedagog.«
Redki harfisti. Stereotipna šala, ki kroži med orkestraši, da so vse harfistke svetlolaske, seveda ne bo držala, tudi to ne, da so harfistke izključno ženske. »Res pa sem na srednji šoli v Sloveniji ta hip edini harfist,« se smeje. Menda so še štirje fantje na nižji stopnji, ki igrajo ta inštrument. »V zgodovini je bila harfa pravzaprav izrazito 'moški' inštrument, v starem Egiptu so ga igrali izključno moški, in če je kdo kaj naredil kateremu od harfistov, je izgubil prst, oko ali pa so mu odrezali celo roko. Harfisti so imeli na hierarhični lestvici visoko pozicijo, bili so le malce pod duhovniki. Res pa so nas v zadnjih letih izrazito prehitele ženske,« meni. Pravi tudi, da je v renesansi in baroku zanimanje za harfo nekoliko upadlo, skoraj nič se zanjo ni komponiralo, ko pa se začne pisati orkestrska glasba in se razmahne operna umetnost, postane ta inštrument spet popularen. »Sploh ko ga dodelijo v simfonični orkester,« poudari. V simfoničnem orkestru na konservatoriju ne igra, ker njihov repertoar ne vključuje del, kjer je potrebna harfa. Vendar praznuje letos orkester 70 let in eden od profesorjev je napisal simfonično skladbo, v kateri je tudi harfa; tako bo nastopil tudi on.
Samozavestno na oder. Za ta portret sva se srečala malo pred večernim nastopom na zaključnem koncertu prvonagrajencev letošnjega državnega tekmovanja TEMSIG; v regijskem delu tekmovanja je osvojil 99 od 100 točk in dobil tudi posebno nagrado za izvedbo obvezne etide, na državnem delu pa potem 96 točk in zlato plaketo. »Ko sem bil majhen, sem šel sproščeno na oder in svoje odigral, kot bi igral v svoji sobi. Potem je prišlo obdobje, ko sem nehal igrati skladbice tipa 'kuža pazi', vsega sem se začel bolj zavedati in nisem več tako zelo užival na odru. Danes razmišljam tako: če hočem na odru nekaj doseči, prepričati druge, moram najprej verjeti vase. Dejansko je treba skozi glasbo izražati neko samozavest.« Ker po navadi harfo vnaprej odnesejo na oder in je potem treba nekako prebiti čas do nastopa, ostati uigran in zbran, je ta čas osredotočen samo na note in glasbo. »Takrat si ne smeš postavljati vprašanj, povezanih z interpretacijo, hitro si potem na odru negotov; skladba mora biti tako in tako že nekaj časa prej naštudirana in uležana; treba je samo še uživati,« pravi mladi glasbenik.
Na poti v zrelost. »Zdaj, ko sem se začel harfistično bolj razvijati, spoznavati in doživljati glasbo kot umetnost, tudi drugače razmišljam. Mnenja o tem, kako naj bi se nekaj interpretiralo, so pogosto različna, toda na voljo so vedno številni načini izvajanja glasbe in lahko so vsi pravilni. Z očetom se ob različnih pogledih vedno drživa enega načela: prepričaj me! Sicer ne igra učenec, ampak igra učitelj prek učenca. Najpomembneje je, da sami najdemo pot, začutimo glasbo na svoj način, hkrati pa upoštevamo želje skladatelja in obdobje, ko je skladba nastala,« razmišlja. »Prednost harfe je, da ne rabi zraven korepetitorja, nastopaš lahko sam, harmonsko si dovolj popoln.« Želi si nastopati tudi kot solist z orkestrom, kdaj pozneje pa se vidi predvsem v orkestru; simfonična zvočna gmota ga vedno znova fascinira.
