S tem vprašanjem se Ivo Svetina vnovič podaja na brezkončno pot lastnih izraznih zmožnosti, ko s svojim početjem odgovarja, da ga ni strah proizvajati nekaj, kar se poimenuje z oznako smisel. In dodaja, da je smisel vsakič nekaj drugega, pa se zato zdi, da je njegovo početje brezsmiselno – in s tem odvečno, nepotrebno. In od tod tudi strašno. In strašno še zaradi nečesa: pesnik, ki komaj še kroti svojo zrelost, svoj obilja poln popoldan, uporablja vse že pred njim preizkušene načine izraza, kajti vrača se v preteklost besednega ustvarjanja na tudi že preverjen način. Ni ga strah, da bi se ponavljal, ni mu mar za eno od pregovornih določil, da vsak pišoči pač vse življenje piše zgolj eno in isto besedilo, pa se tako tudi ne zadrži ob dejstvu, da je lahko preobilje pesmi še nevarnejše od molka. Pesnik enostavno zdrži, ko združuje tisto, kar mnogim ni dano, njemu pa je v zibel položeno, usojeno.
In prav usoda je tista razsežnost bivanja, v katero rine. Ne v smislu, da se ji iztrga, ampak v smislu, da se ji ne izmika, a se ji tudi ne prepušča. Vsekakor kočljiv položaj. Nazorno ga izpiše pesnik v naslednjem navedku: »Hrepenenje bitij je pričakovanje jutranje vode, / v kateri se umije mati, ki spere kri z gobca, / ker noč je bila gostija: žrla je meso svojega mesa.« In še nekaj je zastrašujoče: knjiga je ob podpori Javne agencije za knjigo izšla pri priznani založbi v strašljivih dvesto izvodih. Morda pa je pesem tista, ki je v sredi votla in tudi okoli je ni.