Alê Abreu, filmski režiser: Verjamem v luč na koncu tunela

Deček in svet je bil premierno predvajan na Mednarodnem festivalu animiranega filma v Ottawi, kjer je prejel posebno nagrado žirije, na festivalu Annecy, ki velja za najprestižnejši festival animiranega filma na svetu, pa je prejel nagrado za najboljši dolgometražni film in nagrado občinstva. Film je do danes prejel 30 nagrad, pretekli konec tedna pa je v ljubljanskem Kinodvoru doživel tudi slovensko premiero.

Zamisel za film Deček in svet se mi je porodila med produkcijo animiranega dokumentarca o zgodovini Latinske Amerike, Canto Latino. S tem dokumentarcem smo želeli raziskati petstoletno zgodovino celine, in sicer skozi zgodbe, ki jih pripovedujejo protestniške pesmi, nastale v 70. letih preteklega stoletja. To so pesmi, ki so jih napisali priznani kantavtorji, kot so Víctor Jara, Violeta Parra in Silvio Rodríguez, ter imajo močan političen naboj.

Ta dokumentarec je zahteval precej raziskovanja, kar je pomenilo, da sem prebral številne knjige, poslušal veliko glasbe in tudi precej potoval po vsej Latinski Ameriki. V tem času sem z zapiski in skicami napolnil kar nekaj zvezkov in v enem od njih se je znašla tudi risba dečka, ki je kasneje postal glavni junak filma Deček in svet. Risba dečka se je ves čas vračala in na neki točki sem ugotovil, da mi ponuja novo zgodbo. Tako sem napisal osnutek zgodbe o dečku, njegovem očetu, življenju v velemestu in tako dalje. Rdeča nit filma Deček in svet pa so bila politična vprašanja, ki sem se jih loteval že v omenjenemu dokumentarcu, zato sem lahko njegovo zgodbo oziroma fikcijo povezal z dokumentarističnim pristopom.

Film ni imel konvencionalnega scenarija, saj sem zgodbo gradil neposredno v sobi za urejanje videa, v avdiovizualni obliki, ter na tak način ustvaril storyboard, snemalno knjigo. Ta proces je trajal nekaj več kot leto dni, ves čas pa sem delal tudi zapiske in risal osnutke, kar sem nato spremenil v delčke zgodbe in jih vključil v film. Hkrati sem eksperimentiral z zvoki in glasbenimi izseki ter se poigraval z montažo, kar je med drugim privedlo tudi do tega, da je film ostal brez dialogov.

Že med ustvarjanjem snemalne knjige smo imeli za vsak prizor določene glasbene reference, ideje, kratke posnetke, ki sta jih nato skladatelja Ruben Feffer in Gustavo Kurlat posnela v celoti. Pri določenih prizorih je trajalo kar nekaj časa, da smo ujeli pravi ritem glasbe in ga uskladili z animacijo. Tovrsten proces dela je sicer dolgotrajnejši, včasih tudi nekoliko frustrirajoč, vendar sem že od začetka vedel, da moramo glasbo snemati sproti. Po eni strani je nadomestila dialog, po drugi strani pa je v veliki meri sooblikovala atmosfero same zgodbe.

Tudi zame je prva asociacija seveda Hajao Mijazaki, čigar delo spoštujem, saj zna na filmskem platnu poustvariti svet skozi oči otroka, pri tem pa nikoli ne deluje pokroviteljsko. Prav tako me v njegovih filmih vedno znova fascinira način, na katerega združi otroško nedolžnost, mitologijo in duhovnost. Otroški pogled v filmu Deček in svet je zasidran že v sami risbi, ki je zelo preprosta in na trenutke namerno spominja na otroško risbo. Že večkrat sem rekel, da je ta film namenjen otroku v meni, saj sem na posreden način poskušal svet videti in razumeti na novo, skozi perspektivo otroka, podobno kot to počne Mijazaki.

Omenjena režiserja sta v veliki meri vplivala name, na moje dojemanje in snemanje filmov, vendar pa v filmu Deček in svet omenjenih referenc nisem uporabil zavestno. Hočem reči, da te reference niso poudarjene, so pa gotovo vkomponirane v moje delo, kot tudi v delo mnogih drugih režiserjev, saj si vsi izposojamo ideje in rešitve velikih mojstrov. Režiser, ki sem se mu na neki način poklonil v tem filmu, je Andrej Tarkovski, saj sem v času snemanja prebiral njegove dnevnike Time Within Time: The Diaries 1970–1986, v katerih je popisal skoraj dvajset let svojega dela. Tako sem prizor, v katerem se deček, zdaj že odrasel mož, vrne domov, posnel z mislijo na njegovo delo. V omenjenem prizoru, v katerem na steni plapola senca človeka, je tako po mojem mnenju kar precej simbolike Tarkovskega.

Simbolizem tega prizora je zame v tem, da pokaže dečka na začetku poti, vse ga še čaka, vse se mu še lahko zgodi. Mislim, da je v tem tudi nekaj metafizičnega, saj na neki način pokaže začetek stvarjenja dečkovega sveta. Šele ko se zasliši glasba, se na platnu začnejo izrisovati tudi prve barve in oblike.

Prizor, o katerem govorite, je po mojem mnenju srce filma. Očetov obraz je že od začetka podoben prikazni, kot da se deček ne spomni več, kakšen je bil videti, v omenjenem prizoru pa se na platnu pojavi nešteto likov, ki so podobni očetu oziroma očetovi prikazni. Po eni strani deček v tem trenutku dokončno izgubi očeta, zave se, da ga ne bo našel, po drugi strani pa množica prikazni pokaže, kako brezosebne nas lahko naredi boj za golo preživetje. V tem prizoru kulminira dvojnost, ki sem jo gradil od uvoda dalje, od nepopisanega lista do popolnoma zapolnjenega platna.

Za uporabo različnih tehnik animacije sem se odločil že v izhodišču, deloma zaradi tega, ker smo tovrstno združevanje tehnik uporabili v dokumentarcu Canto Latino, delno pa zato, ker sem želel nakazati meje med fikcijo in realnostjo. Realizem je tako najbolj poudarjen v scenah, kjer smo uporabili žive, dokumentarne posnetke, saj ne puščajo nobenega dvoma o škodi, ki jo delamo našemu planetu. Prav tako pomemben del vizualne plati pa so seveda tudi barve in oblike, ki filmu oziroma prizorom dajejo določen ton in atmosfero. Na tem mestu so mi kot reference služili slikarji, kot so Miró, Kandinsky in Klimt ter brazilski slikar Alfredo Volpi, in arhitekt Roberto Burle Marx. Tako smo za svet, ki v filmu predstavlja varno zavetje glavnega junaka, uporabili živahne barve in ovalne oblike, v scenah, v katerih mu preti nevarnost, se barve spremenijo v temne, oblike pa postanejo ostre in odsekane.

V prvi različici filma je bil konec dosti bolj negativen, vendar pa sem po testni projekciji ugotovil, da filma ne morem končati s tako negativnim tonom. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem ugotovil, kako se moram lotiti konca, in potem ko nekaj dni sploh nisem mogel spati, sem se odločil, da bo feniks vendarle vstal iz pepela. Mislim, da ni vse izgubljeno in tudi nostalgija ne predstavlja edinega izhoda, zato se v končni verziji feniks ponovno dvigne. Verjamem namreč, da obstaja upanje, luč na koncu tunela.