Prav takšni preslišani spomini nam odstirajo, kako hitro in neboleče je maestro Morricone osvojil filmski jezik in začel pisati svojega. Tudi brez videnega se je namreč mogoče povsem identificirati s slišanim: glasbene sekvence, znotraj katerih ima vodilni izbrani inštrument vlogo pripovedovalca, poslušalca dobesedno posrkajo v zgodbo, diktirajo tempo, dvigajo in spuščajo napetost. Maestro vzorce povezuje v kratke fraze, jih prekinja in tako ustvarja suspenz, značilen za italijansko vestern produkcijo, kjer »nikdar ne veš, kdo te čaka za zaprtimi vrati« (citat iz filma Spoštujem naj mrtve? Saj še živih ne). Vzorčenje je impresivno zlasti pri rabi tolkal, saj ustvarjajo pretok izbrane (osnovne) teme skozi večino zvočnih insertov na albumu. Morricone namreč nikdar ni skladal filmske glasbe na klasičen način, temveč se je skušal vživeti v antijunake in način, na katerega bi odreagirali v določenem trenutku. S tem je ustvaril arhive (kolaže) občutkov, začinjene z epskimi trobentaškimi žalostinkami in renčečimi kitarskimi izpadi, kar je še toliko bolj impresivno, ker se je takrat vsaj v ustvarjanju za film še (bolj) strogo držal principa harmonske enostavnosti. Glasba za film I Crudeli – z vsem preostalim zgodnjim opusom vred – se zlasti danes posluša kot šolski primer, kako na križišču zunanje naracije in notranje ironije sinhronizirati orkestralno glasbo s povprečnim ušesom.
V obsežnem opusu (več kot petsto filmskih in televizijskih partitur) Ennia Morriconeja je neznank zelo malo ali praktično nič. Vseeno takšne izdaje – še posebej, če so primerno odtisnjene na gostem vinilu – osvežujejo spomin na nekatera manj znana ali preslišana dela (tudi na spregledane filme) iz zgodovine zvočne umetnosti, znotraj katere je maestro tlakoval povsem svojo, neponovljivo pot. Nekaj precej bolj razvpitih odtenkov te poti bo z dvestočlanskim orkestrom in solisti predstavil na prihajajočem zagrebškem koncertu, 11. aprila.