Osnutek zakonodaje, ki bo v Nemčiji učinkovito onemogočila uporabo kontroverzne metode pridobivanja plina in nafte s pomočjo vbrizgavanja vode, peska in kemikalij v plasti skrilavcev, je vlada Angele Merkel na predlog ministrstva za okolje sprejela včeraj in ga poslala v parlamentarno proceduro. »Varovanje zdravja in pitne vode je naša najvišja prioriteta, zato smo hidravlično frakturiranje omejili v največji možni meri,« je na tiskovni konferenci povedala okoljska ministrica Barbara Hendricks. Dodala je, da bodo v naslednjih nekaj letih možna zgolj testna vrtanja v znanstvene namene, za komercialno pridobivanje plina s pomočjo hidravličnega lomljenja pa po predlagani zakonodaji morda šele čez štiri leta, če se bo takrat s testi dokazalo, da je neškodljivo za okolje, ljudi in njihovo imetje, o čemer bo odločil poseben odbor.
Nemška industrija je zaradi odločitve vlade že povzdignila glas z opozarjanjem na energijsko odvisnost od tujih virov, ki so se je ZDA tako rekoč prav s hidravličnim lomljenjem v zadnjem času otresle. Pri tem so navajali tudi geopolitične skrbi, denimo krizo v Ukrajini in navezanost na ruski plin. Lani je Nemčija z njim pokrila 37 odstotkov svojih potreb, iz domačih virov pa le 12 odstotkov, kar je petina manj kot pred desetletjem. Vplivna federacija BDI (Bundesverband der Deutschen Industrie) je tako ocenila, da je šlo zaostrovanje pogojev za frakturiranje »čez vso mero«.
Omejeno hidravlično lomljenje le v večji globini
Nova zakonodaja bo po besedah Hendricksove še naprej dovoljevala dosedanje pridobivanje plina s hidravličnim lomljenjem v globokih zemeljskih plasteh, a tudi to bo podvrženo poostrenim pravilom in okoljskim zahtevam. Prepovedano bo na vseh območjih z zajetji pitne vode, vključno z jezovi in rezervoarji, omenjene tehnologije pa ne bo mogoče uporabljati do globine 3000 metrov. Nemška vlada je pri pisanju zakonodaje sledila tudi javnemu mnenju, saj se je v raziskavi o hidravličnem lomljenju že pred časom 79 odstotkov Nemcev izreklo za striktno okoljevarstveno ureditev. Sporno metodo so že prepovedali v Franciji in Bolgariji, škotska vlada je sprejela moratorij za dovoljenja, ki bi omogočala kakršno koli obliko nekonvencionalnega črpanja nafte in plina, Velika Britanija hidravličnemu lomljenju ne nasprotuje, v zvezi z njim pa je sprejela vrsto okoljskih in varnostnih ukrepov.
Zaradi dragega postopka tovrstnega pridobivanja plina in nafte je trenutno v Evropi zanj malo zanimanja, saj so cene teh naravnih energentov na svetovnem trgu znatno padle. Korporacija Chevron je opustila iskanje plina v skrilavcih na Poljskem, hidravlično lomljenje pa zadnje čase zaradi nizkih cen nafte in plina postaja komercialno vprašljivo tudi v njegovi »domovini«, ZDA. Naftne družbe, ki iz skrilavcev stiskajo fosilna goriva v Severni Dakoti, Teksasu, Pensilvaniji in Wyomingu, so postale nervozne, ko je cena sodčka nafte padla pod 80 dolarjev, zdaj pa se giblje znatno niže od 70 dolarjev, pri katerih še ujamejo drobec dobička. Nekaj manjših družb, kot na primer WBH Energy, je že razglasilo bankrot, Schlumberger, največja podporna družba naftne industrije, pa je zaradi zmanjšanega hidravličnega lomljenja napovedala odpustitev skoraj desetine od svojih približno 120.000 delavcev.
O Petišovcih še nič določnega
Prvi poskusi hidravličnega lomljena segajo v leto 1947, komercializacija je stekla že dve leti pozneje, prava učinkovitost pa je bila dosežena po zaslugi Georgea Mitchella v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Od takrat se je po njegovih zaslugah na naftnih poljih po svetu odprlo približno 2,5 milijona delovnih mest. Zagovorniki te metode pridobivanja nafte in plina poudarjajo predvsem, da je tako mogoče priti do sicer nedosegljivih fosilnih goriv, nasprotniki pa poudarjajo nevarne posledice frakturiranja – od onesnaženja podtalnice in s tem pitne vode z uporabljenimi kemikalijami do možne sprožitve potresov.
V Sloveniji smo hidravlično lomljenje večkrat uporabili na vrtinah na severovzhodu države. Omogoča ga tudi zdaj veljavna zakonodaja, skupaj z okoljsko, ki je bila lani dopolnjena z uredbo o posegih v okolje, pri katerih je treba izvesti presojo vplivov nanj. Slednja je zahtevana takrat, ko izvajalec hidravličnega lomljenja na vrtino porabi več kot 7500 kubičnih metrov, kar je ostrejša zahteva od veljavne evropske direktive, ki se je ustavila pri 10.000 kubičnih metrih. Precej razburjenja je že pred petimi leti sprožilo hidravlično lomljenje na dveh vrtinah v Petišovcih, ko so našli znatne količine sicer nedosegljivega plina, trenutno pa zadeve mirujejo. Po zagotovilih strokovnjakov, med njimi dr. Željka Vukelića z Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, bo v Petišovcih morebitno pridobivanje plina s hidravličnim lomljenjem potekalo na globini od 2700 do 3000 metrov s porabo do 5000 kubičnih metrov vode na vrtino, kar ne bo ogrozilo naravnega ravnovesja pri ohranjanju tamkajšnjih podzemnih voda. Naravovarstveniki menijo povsem nasprotno in med drugim kažejo na opustošeno okolje na groningenskem plinskem polju na Nizozemskem s podobnimi kamninami kot v Prekmurju.
