Planina Javornik, idilična lokacija sredi Pokljuke, stran od glavne ceste do Rudnega polja, je konec tedna gostila zadnji del tekem državnega prvenstva v smučarskih tekih. Mladinka Anamarija Lampič in njen srčni izbranec Boštjan Klavžar v maratonu ter Blejke in Logatčani v štafetah so postavili piko na i tekmovalnemu delu sezone. Podoba z idilično planino je za smučarski tek simbolična. Vse (v Sloveniji), tudi lepo, se dogaja odrinjeno od civilizacije. In tudi simbolično daleč od oči javnosti, čeprav je tek na smučeh po številnih glavnih kriterijih (tradicija, množičnost, dostopnost, zdravje) bazični zimski šport številka ena.
Tekačice s Katjo Višnar, Alenko Čebašek, Leo Einfalt, Vesno Fabjan, Niko Razinger in Anamarijo Lampič so v tej sezoni osvojile osmo mesto v pokalu narodov FIS. Omenjene, zapisane po številu osvojenih točk, so kot ekipa zgodovinsko visoko. Presegajo številne reprezentance, ki delujejo v bistveno bolj tekom naklonjenem okolju. To razliko še najbolj seveda opazi »Norvežanka« Višnarjeva. Glede primerjav sezon je reprezentanca Marka Gracerja po točkah le malce zaostala za lansko rekordno bero (601 – 644), a predvsem zaradi zdravstvenih težav Vesne Fabjan, ki ni mogla upravičiti slovesa bronaste olimpijke.
Sezono je zaznamoval mladi val. Lea Eifalt je pri dvajsetih že prvo člansko sezono končala v pokalu kot peta med mlajšimi članicami U23. Mladinka Lampičeva, ki je sezono zaključila z nizom osmih zmag zapored, je bila že od prve članske tekme tik za deseterico na eni tekmi. Tudi za njimi dobro delo tekaških trenerjev po klubih žene naprej nove valove tekačic v mlajših kategorijah. Pri tekačih preboja na svetovni sceni ni, kot da bi obstajala dva ločena sistema. »V ženskem delu reprezentance smo zadnja leta zaostrovali kriterije, ker smo bili zaradi konkurence znotraj reprezentance v to prisiljeni. V moškem smo kriterije spuščali. Razlike so le še večje,« je pred kratkim ugotovil Marko Gracer, ki v slovenskem teku zadnja leta opravlja vlogo glavnega trenerja reprezentance A in vodje smučarskih tekov. Čeprav ima vse niti v rokah, škarje redko uporablja, zato nima glasne opozicije, ki bi mu oporekala način dela. »Najbolj nas lahko znova udari zmanjšanje proračuna za prihodnjo sezono. Res bi bila velika škoda, da tako perspektivna generacija ne bi imela osnovnih pogojev,« je skrb pred dnevi izrazil Gracer, ki se po strokovni plati opira na pomoč norveškega strokovnjaka Pera Torvika. Zanimivo, da trenersko vrzel zapolnjujejo nekdanji tekači iz reprezentance A (Brodar, Šimenc, Rimahazi), ki so po letih šele v zreli tekaški dobi. Večina drugih komaj upokojenih reprezentantov dela v trgovini Petre Majdič. Tek je torej tudi (dober) posel.
Tekaški sistem temelji na klubski piramidi in zglednem tekmovalnem sistemu, ki bi nujno potreboval nekaj več blišča, kar 354 tekačev v tekmovalnem sistemu zagotovo zasluži. Posebna plat panoge je, da je ob Dolenjski tudi Štajerska s Pohorjem, vključno s Koroško z nekaj posamezniki, siva cona. Ni klubov, ni tekačev. Kot Afrika. Največja pomanjkljivost smučarskega teka, tudi v najdejavnejših klubih, je pomanjkanje sposobnih, prodornih športno ozaveščenih vodilnih kadrov. V teku ni niti ulag, jasničev, šuštaršičev...
Predsednik tekaške panoge Janez Vodičar se v zadnjem obdobju najbolj ubada z gostovanjem svetovnega pokala v Sloveniji. Rogla je v tekmovalnem koledarju 2015/16 znova zapisana za decembrski termin, a je že odločeno, da tekme v tem terminu in na tem prizorišču Slovenija ne bo gostila. Za to sta vsaj dva tehtna razloga. Na Rogli po izgradnji hotela na tekaškem delu centra ni posebne vneme. Kljub urejeni infrastrukturi tekaških prog dodatno ne zasnežujejo. Na startno-ciljnem prizorišču, kjer je v poletnih mesecih nogometno igrišče, sploh ne vlečejo smučin, da s tlačenjem snega ne bi povzročili škode travi pod snegom. Poleg tega je v istem decembrskem terminu že tekma svetovnega pokala v biatlonu na Pokljuki. Dve tovrstni prireditvi hkrati, namenjeni domala isti populaciji, pa že zaradi izkušenj iz decembra 2011 ne prineseta nobenih sinergij, pač pa kup zagat.
V tekaških vrstah vedo, da z biatlonom, najbolj gledljivo zimsko panogo pred televizijskimi zasloni, ne morejo tekmovati. Slovenska ponudba, ki jo je Vodičar že predstavil predsedniku tekaškega komiteja FIS Vegardu Ulvangu, je tekma v Planici v januarskem terminu takoj po Tour de Ski, ki je sedaj rezerviran za tekmo na Poljskem (Szklarska Poreba), kjer imajo kar nekaj težav z organizacijo. Sprememba lokacije se zdi kot nalašč. V Planici naj bi bil do jeseni zgrajen tudi tekaški del nordijskega centra, vreden več kot 15 milijonov evrov. Čeprav odgovorni z Jelkom Grosom zagotavljajo eminentni center, vreden tudi organizacije nordijskega svetovnega prvenstva, je že pred zaključkom del slišati kupico strokovnih pripomb iz tekaških vrst, ki jih pri projektu niso želeli upoštevati (rolkarska steza, manjkajoči kompleks prog zunaj ožjega središča, povezava z Ratečami, osvetlitev). Zato tekaški del ne bo imel široke uporabne vrednosti, kot bi jo glede na vložek in okolje lahko imel glede na niz tujih vzorčnih dobrih praks.